Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Deset let je minilo, odkar je italijanski duhovnik dal pobudo za začetek kanonizacijskega postopka za britanskega pisatelja J. R. R. Tolkiena. Leta 2015 je duhovnik Daniele Ercoli iz Torina prosil birminghamskega nadškofa Bernarda Longleyja, naj sproži kanonizacijski postopek. Dve leti pozneje so v cerkvi v Oxfordu, kamor je Tolkien vsak dan hodil k sveti maši, obhajali posebno bogoslužje.
Naslednje leto so v Oxfordu priredili "kanonizacijsko konferenco", katere namen je bil oživiti zanimanje za pozive, naj Cerkev sproži postopek za kanonizacijo velikega avtorja. Zdi se, da se je odtlej zgodilo zelo malo za vnovično oživitev postopka. Pred kratkim pa je izšla knjiga, ki opozarja na Tolkienovo osebno svetost in predano udejanjanje vere.
Avtor Ben Reinhard se v delu z naslovom The High Hallow: Tolkien's Liturgical Imagination (The High Hallow: Tolkienova bogoslužna domišljija, op. prev.) osredinja na Tolkienovo ljubezen do svete maše in njen vpliv na pisanje Gospodarja prstanov.
"Gospodar prstanov je v svojih temeljih seveda versko in katoliško delo," je vztrajal Tolkien. Dr. Reinhard nas spomni, da beseda "v temeljih" izhaja iz latinskega izraza fundamentum, ki pomeni "temelj" ali "temeljno". Z drugimi besedami: Tolkien pravi, da je prav njegova katoliška vera temelj njegovega dela. To naj ne bi bilo nič presenetljivega, saj je bila katoliška vera temelj Tolkienovega življenja.
Nobene potrebe po besedah veselja
Ko je Tolkienov prijatelj, jezuit p. Robert Murray, opazil podobnosti med Galadriel in Devico Marijo, se je Tolkien hitro strinjal z njim. "Natančno vem, kaj imaš v mislih … s svojim sklicevanjem na Marijo, na kateri temelji vse moje skromno dojemanje lepote tako v veličini kot v preprostosti."
V pismu svojemu sinu je Tolkien mladeniča pozval, naj vedno pobožno udejanja svojo vero, naj pogosto prejema zakramente, predvsem sveto spoved, ter naj iskreno in pogosto moli. "Moli, ko hodiš, ko se voziš v avtomobilu, v praznih trenutkih dolgočasja." V istem pismu je Tolkien slikovito opisal svoje molitveno življenje:
Če tega še ne počneš, naj ti v navado pridejo "hvalnice". Sam jih pogosto uporabljam (v latinščini): Gloria Patri, Gloria in Excelsis, Laudate Dominum; Laudate Pueri Dominum (ki jo imam prav posebej rad), kakšnega od nedeljskih psalmov; Magnificat; tudi Lavretanske litanije (z molitvijo Sub tuum praesidium/Pod tvoje varstvo).
Če jih znaš na pamet, ti nikoli ne bo treba govoriti o veselju. Prav tako je dobro in občudovanja vredno, če znaš na pamet mašni obred, saj ga lahko izgovarjaš v srcu, če ti kdaj kakšne izredne okoliščine preprečijo, da bi se udeležil svete maše.
Ta iskren izraz Tolkienovega molitvenega življenja, polnega veselja, je temeljno izražen v njegovem delu. "Tolkienovo življenje in domišljija sta v osnovi temeljila na bogoslužju," piše dr. Reinhard. "Njegove radosti in skrbi, umetnost in domišljija – pravzaprav vsaka človeška dejavnost – so imele svoje temelje in razlage v molitvi Cerkve."
Na potovanju po Italiji s hčerko je Tolkien iskreno občutil, da je priromal v "srce krščanstva": "Občutil sem nenavaden sij spečega življenja in Ljubezni – posebej v kapelah Najsvetejšega zakramenta."
Ali lahko vedno hodimo z njim v cerkev?
Morda najprikupnejšo ponazoritev Tolkienove ljubezni do bogoslužja in njegove ljubezni do otrok je izrazil prijatelj, ki je z njim obiskoval sveto mašo. V klopi pred njima so sedeli otroci, dva, morda trije, ki so se trudili slediti obredu v svojem misalu s podobami. Tolkien je opazil njihove težave, se sklonil k njim in jim pomagal, da so lažje sledili sveti maši. Ko je njegov prijatelj po maši odšel iz cerkve, je opazil, da Tolkiena ni ob njem.
Vrnil se je v cerkev in prijatelja "našel klečečega pred Marijinim oltarjem z majhnimi otroki in njihovo mamo, kako so se veselo pogovarjali in, tako se mi zdi, si pripovedovali zgodbe o Božji Materi Mariji". Ko je družina odhajala iz cerkve, je Tolkienov prijatelj slišal, kako je eden od otrok vprašal: "Mami, ali lahko vedno hodimo v cerkev s tem prijaznim gospodom?"
O Tolkienovi lastni ljubezni do svete maše pa pričujejo besede, ki jih je napisal svojemu sinu: njegov zapis ponazarja, da je bila evharistija v središču njegovega življenja:
Iz teme svojega življenja, s toliko grenkobe, ti predstavljam edino veliko stvar, ki jo je na zemlji treba ljubiti: Najsvetejši zakrament … Tam boš našel ljubezen, slavo, čast, zvestobo in pravo pot vseh svojih ljubezni na zemlji, in še več: Smrt: božansko protislovje, ki konča življenje in zahteva predajo vsega, in vendar lahko samo z okusom (ali predokusom) tega, kar iščeš v svojih zemeljskih odnosih (ljubezen, zvestobo, veselje), ohraniš ali pridobiš tisto podobo stvarnosti, večne trajnosti, ki si jo v srcu želi vsak človek.
S temi besedami goreče vere in ljubezni do Gospoda, ki odmevajo v naših srcih in so očitno vedno odmevale v Tolkienovem srcu, lahko resnično upamo in molimo, da bo postopek za njegovo kanonizacijo znova zaživel.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
