Alkohol je bil njegov ključ do sprejetosti: “Najprej si je treba priznati, da imaš problem”

Svojo izkušnjo zdravljenja od alkoholizma je podelil Uroš, ki izhaja iz vasi Praprotno nad Škofjo Loko. "Odraščal sem v družini z dvema otrokoma, imam še sestro, ki je v mladosti pogosto bolehala. Doma je vedno rasla želja po napredku. Starša sta poleg služb veliko delala tudi doma. Besed ne da se ali ne bom nismo poznali. Pohvale ni bilo."

Popivati je začel kot mladostnik, k alkoholu se je zatekal iz želje po sprejetosti. "Bil sem kakšno leto mlajši od družbe, gnala me je želja po pripadnosti. Priti do alkohola ni bila prav nobena težava."

Ko je odšel v internat, se dobro spominja očetove popotnice: "Uroš, prosim, da ne greš dlje od pijače in cigaret. Glede tega se lahko pohvalim in v življenju nisem poizkusil drugega."

Imel je številne hobije: ukvarjal se je z različnimi vrstami športa, sploh nogometom, rokometom in ribolovom, bil dejaven pri gasilcih, se udejstvoval na gozdarskih tekmovanjih in vaških igrah. Za nagrado si je po vseh dejavnostih z družbo privoščil nekaj alkoholnega. "Alkohol je bil prisoten nonstop. Do 25. leta je bilo še v redu. Takrat sem na alkohol gledal bolj kot na nagrajevanje."

Toda tonil je vse globlje. Vedno pogosteje je hodil delat in pomagat drugim z mislijo, da bo tam najprej dobil alkohol. "Pa se je začelo: razbil sem kakšen avto, doma je bilo kreganje. Predvsem je moje pitje vplivalo na odnose. Vse je povezano."

Leta 2019 mu je partnerka postavila ultimat in odšel je na zdravljenje v Begunje. "Bil sem tipičen jezni alkoholik, v glavi nisem nič spremenil. Če ne boš v glavi nič spremenil, si priznal in se sprijaznil, da potrebuješ pomoč, je brezveze. Predvsem pa moraš priti do spoznanja, da si tam zaradi sebe, ne da delaš zaradi drugih."

Kratek potek zdravljenja Urošu ni najbolj koristil. Ne glede na vse so mu bližnji stali ob strani, kot so le lahko. "Vedno sem imel podporo. Če toliko časa izigravaš, zapostavljaš, kdaj izgubiš zaupanje. Še huje od tega pa je, da izgubiš zaupanje v samega sebe."

Izvedel je za program Vrtnica in se januarja lani vključil vanj. "Zelo pozno sem si priznal, da sam ne bom zmogel. Vedel pa sem, da imam probleme z alkoholom. Šele po treh, štirih mesecih, ko sem že bil v programu, sem si priznal in se nekako sprijaznil, da sem tu zaradi sebe, ne zaradi drugih. Hvala terapevtom, ki so mi poskušali to vcepiti v glavo."

Priznava, da je imel na začetku bivanja v skupnosti velike probleme s strahom. "Predvsem sem se bal samega sebe. Še zdaj se kdaj bojim svojih reakcij na kakšno situacijo. Alkoholiki nismo znani po zglednem reševanju. Prej smo to toliko in toliko let prikrivali z alkoholom, alkohol nas je pomirjal, sproščal. Pil si, da si lažje 'prebrodil' težavo," pojasnjuje.

"Imel sem hude težave s tem, da sem določene stvari ozavestil in o njih spregovoril. Pri tem mi je veliko pomagala biblioterapija (zdravljenje s pomočjo branja knjig, op. a.). Zelo mi je koristila, saj si znam sedaj veliko bolje razložiti določene zadeve. Je velika razlika med jeznim alkoholikom, kot sem bil, in sedaj." Pravi, da je za spremembo potreben čas, za uspeh pa še močna volja, "želja imeti samega sebe rad in spoznanje, da so tudi tvoja čustva in potrebe nekaj vredni".

Velik izziv življenja v skupnosti je po njegovem mnenju "sprejemanje razlik in različnih karakterjev. In sprejeti to, kar si večkrat ponavljamo: Poskušaj rešiti, kar lahko rešiš, in se sprijazni s tistim, česar ne moreš rešiti. Te besede moraš najprej razumeti, še težje pa jih je udejanjati."

Na poti zdravljenja, ki jo je doslej prehodil, je ponosen nase in na svojo umirjenost. "Lažje se sprijaznim s stvarmi, s katerimi se včasih sploh nisem mogel. Na malenkosti se ne oziram več."

Ob tem še pravi: "Jaz se spreminjam, drugi okrog mene pa se niso nič kaj veliko. Sam temu pravim majhen kulturni šok. Prej sem se vedno umaknil, bil tiho, premleval sem sam pri sebi ali se ga napil. Zdaj pa lepo tam sedim, povem svoje mnenje in se ne umaknem, kar je nekako težko za druge. Ni mi več težko izraziti svojega mnenja, čustev. Pri nas doma čustva niso obstajala. Upam, da se bodo tudi domači bodisi sprijaznili bodisi učili. Jaz bom svoje skušal speljati do konca. Ne moreš ravno garantirati, da ti bo uspelo, če si želiš, imaš pa veliko šanso."

Načrtuje, da bo v bližnji prihodnosti spet obudil svoj priljubljen hobi, ribolov. "Bojim se ga zaradi prisotnosti alkohola. Kamorkoli pogledaš, je skušnjava na dosegu. Rad bi, da bi mi bil ribolov spet sproščujoč hobi, kot je bil med 13. in 15. letom." Ob tem želi še naprej popravljati in graditi odnose. "Nasploh se želim čim bolj umiriti. Pri tem mi pomagajo zdaj v programu. Veliko sem v knjižnici. Toda kaj, ko kakšna knjiga, če jo bereš z glavo, tako boli …"

Tistim, ki se spopadajo z odvisnostjo od alkohola, svetuje: "Najprej si je treba priznati, da imaš problem. S tem je že polovica rešenega. Potem pa imaš na voljo razne ustanove pomoči, terapevte, ki ti lahko pomagajo. Zelo težko ti bo uspelo samemu, potrebuješ podporo. Fino je, da se lahko obrneš na nekoga, ki je že šel skozi ta proces, saj on najbolje razume."