Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Ko so papeža Frančiška po 38 dneh odpustili iz rimske bolnišnice Gemelli, se je marsikdo vprašal, ali se ime Gemelli – kar v italijanščini pomeni "dvojčka" – morda nanaša na sv. brata Kozmo in Damijana, zdravnika mučenca iz obdobja zgodnjega krščanstva.
Toda bolnišnica je dobila ime po enem človeku: Agostinu Gemelliju, nekdanjem ateistu in vojaškem zdravniku, čigar dramatično spreobrnjenje in vseživljenjsko prizadevanje za resnico je pustilo trajen pečat v katoliškem izobraževanju, znanosti in zdravstvu.
Rodil se je kot Edoardo Gemelli leta 1878 v Milanu in odraščal v strogo posvetnem okolju. Njegov oče je bil prostozidar in družina je v celoti zavračala vero. Edoardo je študiral medicino na univerzi v Pavii, kjer je spoznal Ludovica Necchija, dejavnega katoličana, ki nanj ni vplival s pridiganjem, pač pa z globokimi filozofskimi pogovori in znanstvenim dialogom. Edoardova prepričanja so se počasi začela spreminjati.
Preobrat je doživel med prvo svetovno vojno, ko je služil kot vojaški zdravnik. V bolnišnici v Milanu se je vanj zazrl umirajoči vojak, iznakažen zaradi gobavosti, in mu rekel: "Če bi bila moja mati tu, bi me poljubila … ali bi me lahko vi?" Edoardo ga je iskreno ganjen poljubil na lice. To preprosto, toda globoko dejanje je privedlo do duhovnega prebujenja.
Na veliki četrtek leta 1903 je Edoardo prvič prejel sveto obhajilo in se odločil, da bo postal frančiškan. Kljub ostremu nasprotovanju svoje družine – vključno s poskusom ugrabitve, da bi mu preprečili vstop v redovno življenje – se je pridružil redu in prevzel ime Agostino. Posvečen je bil leta 1908.
P. Gemelli pa se s tem ni odpovedal znanosti: postal je pionir eksperimentalne psihologije v Italiji. Ustanovil je strokovno revijo Rivista di Filosofia Neo-Scolastica ter se zavzemal za skladnost vere in razuma.
Leta 1921 je s podporo papeža Benedikta XV. v Rimu ustanovil Katoliško univerzo Srca Jezusovega, katere namen je bil oblikovati laične katoliške intelektualce. Leta 1964 je medicinska fakulteta omenjene univerze odprla vrata ene danes najbolj znanih italijanskih bolnišnic: Univerzitetne poliklinike Agostina Gemellija.
Bolnišnica Gemelli je postala mednarodno priznana po poskusu atentata na papeža Janeza Pavla II. leta 1981. Poljski papež, ki so ga tja prepeljali s štirimi strelnimi ranami, se je v času svojega pontifikata tja večkrat vrnil – skupno je na kliniki preživel več kot 150 dni. Ljubkovalno jo je poimenoval "Vatikan III", kot poklon svojima drugima bivališčema v Vatikanu in Castel Gandolfu.
Danes 200 kvadratnih metrov velik apartma v 10. nadstropju ostaja ves čas rezerviran za papeževo uporabo. Bolnišnica Gemelli je največja v Rimu, obenem pa velja za eno najboljših italijanskih medicinskih središč, ki slovi po svoji odličnosti na področju raziskav in izobraževanja.
Pot Agostina Gemellija od dvomljivca do svetniškega učenjaka pričuje o moči sodelovanja med sočutjem in razumom. Njegova zapuščina se nadaljuje z vsakim usposobljenim študentom, vsakim ozdravljenim bolnikom in s tihim dostojanstvom, s katerim Cerkev še naprej služi bolnikom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
