Najljubše italijanske jedi za postni čas, če vam je zmanjkalo idej za kosilo

V postnem času vsaj ob določenih dnevih običajno ne uživamo mesnih jedi, mnogi ljudje se v tem obdobju odpovejo tudi alkoholu ali sladkarijam. Postni čas pa ni nujno samo čas odrekanja: lahko je tudi čas preobrazbe, v katerem razvijemo drobne navade, ki v naše življenje prinašajo več svetosti.

Kar zadeva kuho, postni čas lahko postane priložnost, da izkoristimo vrednost preprostih živil in izkusimo veselje, ko nam iz skromnih sestavin uspe pripraviti hranljiv obrok.

Italijanske jedi za postni čas, ki jih predstavljamo v nadaljevanju, nas vabijo, naj z manj naredimo več, izkoristimo svojo ustvarjalnost in spoznamo vrednost, ki jo lahko v naše življenje vnesejo varčnejši obroki.

Postni čas je Italijane že najmanj od srednjega veka navdihoval, da so od "cucina di grasso" (dobesedno mastne kuhinje), ki temelji predvsem na živalskih proizvodih, kot so teletina, maslo, mast ali svinjina, prešli h "cucina di magro" (vitki kuhinji), ki temelji predvsem na zelenjavi in ribah.

Kako torej Italijani postne jedi spremenijo v okusne in hranljive obroke?

Ta skromna jed je pripravljena iz polente, ki je značilna za severnoitalijansko kuhinjo, in sledi, drobnih mastnih rib, ki so jih običajno konzervirali v soli ali sušili. Kot je v knjigi La Cucina Italiana zapisal Massimo Lanari, je ta jed posebej priljubljena v severovzhodni Italiji, kjer domačini na pepelnično sredo jedo polento in sledi po dogodku iz leta 1499, ko so v postnem času uspešno odvrnili napad Turkov, kar je privedlo do praznovanja, ki temelji na cucina di magro.

Omenjena vrsta rib je bogata z maščobnimi kislinami omega-3 in beljakovinami, polenta pa z ogljikovimi hidrati, vlakninami in beljakovinami, zato s tem receptom lahko pripravimo hranljiv obrok.

Ta obilna enolončnica, ki temelji na hranljivem fižolu in testeninah, bogatih z ogljikovimi hidrati, od Toskane do Sicilije velja za klasično postno jed. Če želite pripraviti okusno pašto fižol, fižol čez noč namočite, nato pa ga skuhajte s celim strokom česna, listi žajblja, dvema žlicama oljčnega olja in soljo.

Ko se fižol zmehča, ga odcedite in en del pretlačite, da nastane fižolov pire. V ločenem loncu skuhajte drobne testenine po lastni izbiri. Testenine dodajte k fižolu in fižolovem pireju ter pustite, da mešanica pred serviranjem vre še nekaj minut.

Cappon magro je tradicionalna jed z obalnega območja Ligurije: videti je kot cerkvena kupola, sestavljena iz različnih plasti hrane. Na dnu kupole je plast drobtin, namočenih z oljčnim oljem in kisom.

Nato se vse do vrha izmenjujejo plasti kuhane ali pečene zelenjave, kot so stročji fižol, artičoke in krompir, ter pečene ribe ali ribe z žara, recimo brancin in oslič. Nazadnje se kupolo prelije s salso verde (zeleno omako iz kaper, pinjol, inčunov, česna, jajc, peteršilja, drobtin, zelenih oliv in ekstra deviškega oljčnega olja).

Ta postna različica lazanje, značilna za severnoitalijansko pokrajino Piemont, poudarja vrednost, ki jo v našo prehrano lahko prinesejo skromne sestavine. Običajno mesno omako v lazanji tukaj nadomesti hranljiv nadev iz oljčnega olja, inčunov, parmezana in popra.

Pripravite jo po receptu za tradicionalno lazanjo, mesno omako pa nadomestite z omako iz inčunov, ki jo pripravite tako, da sesekljane inčune na oljčnem olju popečete v ponvi ter začinite z žajbljem, česnom, soljo in poprom.

Ta skromna jed, značilna za Neapelj, je pripravljena iz delno kuhanih špagetov, ki jih skuhamo v vodi in nato na oljčnem olju ocvremo v ponvi ter dodamo olive, rozine, pinjole, zelišča in inčune. Kljub imenu jedi temu cvrtju ne dodamo jajc – sestavine poveže škrob, ki ga vsebujejo testenine.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.