“Ne predstavljam si življenja brez prostovoljstva”

Matevž Kunc prihaja iz Ljubljane in študira na Fakulteti za strojništvo. Kot otrok je bil zelo aktiven, več kot deset let je igral kitaro, sodeloval je tudi v kitarskem orkestru, treniral je veliko športov – odbojko, košarko, veslanje, orientacijski tek.

Velik del prostega časa nameni prostovoljnemu delu v župniji, saj rad pomaga povsod, kjer ga potrebujejo, je tudi ministrant in oratorijski animator. Poleg tega je tudi prostovoljni gasilec oziroma operativni gasilec v PGD Zgornji Kašelj.

1. Kaj počneš kot prostovoljec?
Od nekdaj sem imel rad prostovoljstvo, dostikrat sem pomagal, če sem lahko, se udeleževal čistilnih akcij in podobnih pobud. Sicer pa sem operativni gasilec, kar pomeni, da sem prostovoljec, a sem že toliko usposobljen, da lahko pomagam tudi v težjih primerih, čeprav zaenkrat še nisem imel te priložnosti. Z veseljem sem priskočil na pomoč v času, ko so Slovenijo prizadele poplave, zelo sem si želel iti pomagat na Kras, ko je gorelo, a sem bil še premlad.

Veliko časa kot prostovoljec namenim tudi Cerkvi in svoji župniji. Sem član župnijskega pastoralnega sveta, kjer naredimo veliko dobrega, organiziramo srečanja, druženja, duhovne vaje, gradimo skupnost in pomagamo drug drugemu, še posebej starejšim. Poleg tega sem tudi animator na oratoriju, tako da sploh poleti veliko časa posvetim otrokom in mladim.

2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Na prvem mestu gotovo vzgoja, ki sem jo prejel od staršev. Glede tega so mi bili vedno zgled in kmalu sem ugotovil, da imam tudi sam mehko srce in si želim pomagati. Od nekdaj se zavedam, kako prav pride pomoč, ko se znajdeš v slabi situaciji, in to me žene, da želim tudi sam drugim priskočiti na pomoč, kadar le utegnem. Lahko bi rekel, da je to zakoreninjeno v meni.

Če na primer vidim, da nekdo pade ali na cesti potrebuje pomoč, grem brez oklevanja preverit, ali je s to osebo vse v redu ali potrebuje pomoč. Na živce mi gre, ko vidim, da je nekomu vseeno in da gre samo mimo ali se celo smeji nastali situaciji.

3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Najlepši občutek je, ko pridem domov in sem fizično utrujen, psihično pa povsem prečiščen in izpolnjen. Sam sebi vedno znova potrdiš, da nisi slab človek in da delaš nekaj dobrega za svet.

Pri gasilcih mi je všeč, ker gre za skupnost, ki stremi k istim ciljem. Vsi smo tam prostovoljno, želimo se imeti lepo in hkrati početi nekaj dobrega za druge. Premalo nam je, da bi cele dneve preživeli pred televizijo.

Poletja pa si ne predstavljam brez oratorija. Kot otrok sem komaj čakal, da bom animator, da bom lahko delal stvari, ki jih otroci ne morejo. 🙂 Vidim, da s tem delam dobro delo, otrokom dejansko polepšam poletje, to je gonilo mojega udejstvovanja na oratoriju.

4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Doživljam različne odzive. Nekateri imajo o gasilcih slabšalno mnenje in na to se požvižgam, večina pa se odziva zelo lepo in je navdušena nad požrtvovalnostjo gasilcev, opazijo, da se trudimo. To je pohvala, ki je ne pričakuješ, a vedno znova najde pot do tebe.

Predvsem pa je lepo, ko se ti nasmehne nekdo, ki mu v težki situaciji priskočiš na pomoč in mu v očeh vidiš, da je hvaležen in da tega ne bo pozabil. To je zame smisel življenja.

5. Na koga ali kaj si najbolj ponosen? In zakaj.
Dejansko sem ponosen na tiste ljudi, ki si želijo pomoči ali jo potrebujejo in za pomoč tudi prosijo. Velikokrat si ne upamo prositi, tudi meni se zgodi, da si ne upam. Zato ljudi, ki zberejo pogum in prosijo za pomoč, zares spoštujem in jim z veseljem pomagam.

6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Veliko zabavnih spominov imam iz ministrantskih vrst. Med procesijo sem bil zadolžen za kadilnico. Šli smo po zelo dolgi poti, zato sem vzel dodatno oglje, da bo zagotovo gorelo do konca procesije. Začelo se je dobro, potem pa sem videl, da ga bo treba dodati. Ko smo se ustavili, sem dvignil kadilnico, dodali smo oglje. Medtem ko sem pihal v oglje, so se mi verige na kadilnici zavozlale, a tega nisem opazil. Ko sem hotel zgornji del spustiti, mi je vse skoraj padlo po tleh.

Ko so ostali ministranti, ki so nosili sveče, to opazili, so me nekako obkolili in stopili tesno skupaj, da sem na sredi med njimi hitro poskušal rešiti situacijo. Vsi smo se na skrivaj smejali in komaj ostali resni. Na srečo sem do naslednje kapelice približno uspel razvozlati in predati kadilnico župniku, da ni ničesar opazil.

7. Zakaj bi k prostovoljstvu spodbudil tudi druge?
Ker je fino in ker bi bili vsi bolj srečni. Jaz si ne predstavljam življenja brez prostovoljstva. To je temelj človeškosti, ker ljudje ne moremo misliti samo nase. Že to, da enkrat rečeš in se ponudiš, da boš za nekoga nekaj naredil, je prostovoljstvo.