“Pravi lovec postaneš takrat, ko si sposoben lov zaključiti brez strela”

Ste se že kdaj srečali z medvedom, risom ali volkom? Tilen Hvala jih srečuje pogosto – in to ne po naključju! Kot gozdar na Zavodu za gozdove Slovenije je svoje delo posvetil prav velikim zverem, poleg tega pa ga narava spremlja tudi v prostem času. Je lovec in strasten ljubitelj športa, zato ga boste pogosto našli sredi divjine, bodisi na lovu, raziskovanju ali pri športnem izzivu. Spoznajte Tilna, človeka, ki naravo ne le proučuje, ampak jo resnično živi.

Med drugim sva govorila o tem, kako sploh postaneš lovec, kako se določa, katero divjad se lahko lovi in kdaj ter kdo postavlja ta pravila. Razkril je tudi, kdaj se kot lovec najbolje počuti.

Ste že šesta generacija lovcev v družini. Kakšen je bil vaš prvi stik z lovstvom in kdaj ste vedeli, da želite nadaljevati tradicijo?
Lovstvo mi je bilo praktično položeno v zibelko. Pogosto sem z očetom in starim očetom odšel na lov, kjer smo opazovali živali. Bistvo teh trenutkov seveda ni bil lov, ampak preživljanje skupnega časa v naravi, kjer se že od nekdaj počutim najbolj domače in sproščeno.

To so moji najljubši spomini iz otroštva. Lahko trdim, da so bili temelj in izhodišče za moje dosedanje življenje. Težko rečem, da sem v določenem trenutku vedel, da želim nadaljevati družinsko tradicijo. Menim, da mi je bilo to do neke mere prirojeno in sem na tem skozi življenje samo gradil.

Kako sploh postaneš lovec v Sloveniji? Ali obstajajo posebni tečaji, preizkusi znanja in praktični izpiti?
Najprej se včlaniš v lovsko družino, kjer ti določijo dva mentorja, s katerima vsaj eno leto opravljaš praktični del lovskega izpita, v sklopu katerega spoznavaš lovišče, živali v njem in vse ostale dejavnosti, s katerimi se ukvarjamo lovci. Sem sodi skrb za habitate, monitoring različnih živalskih vrst, kulturna dejavnost, lovska kinologija, delo z mladimi ...

Po opravljenem praktičnem izpitu sledi približno dva meseca predavanj, ki vključujejo različne teme, ki so pomembne za opravljanje lovske dejavnosti. Ob koncu predavanj nastopi končni izpit in če ga opravimo, postanemo izprašani lovci.

Kaj vas je kot otroka pri lovu najbolj fasciniralo?
Opazovanje živali ter bližina in povezava z naravo.

Je bil kakšen nasvet, ki ste ga dobili od starejših lovcev ob vašem prvem lovu, pa se ga še danes držite?
Starejši lovci so živeli v času, ko je bilo divjadi za lov tako z vidika vrstne pestrosti kot številčnosti bistveno manj kot danes. Ti lovci so poskrbeli, da so svojim naslednikom pustili polne gozdove živalstva. Tudi zaradi tega se lahko danes Slovenija pohvali kot ena najbolj vrstno pestrih držav v Evropi.

Ne nazadnje smo lahko ponosni, da imamo v naših gozdovih zelo številčno divjad, poleg tega pa tudi populacije velikih zveri, ki so v ugodnem stanju, kar kaže na relativno zdrave ekosisteme in mehanizme, do katerih prihaja v odnosu plen – plenilec.

Pogosto od starejših lovcev slišim stavek: "Pravi lovec postaneš takrat, ko si sposoben lov zaključiti brez strela." Tega načela se držim, saj sem mnenja, da je lovsko poslanstvo več kot le uplenitev divjadi. Na tak način zagotovimo, da bomo našim zanamcem pustili zdrave in bogate gozdove.

Lovci ste tudi ljubitelji narave. Kaj vas osebno najbolj navdušuje pri preživljanju časa v gozdu?
V gozdu se sprostim in najkvalitetnejše preživim svoj prosti čas. Naj bo to med lovom, sprehodom, nabiranjem gob, opazovanjem živali, ribolovom, kolesarjenjem, padalstvom, kajakaštvom ali tekom. Še lepše je, če imam lahko pri tem ob sebi svojo psičko, bavarsko barvarko Nalo. Z njo imam posebno vez. Pomaga mi na lovskem področju, hkrati pa je tudi družinska članica.

Kako se določa, katero divjad se lahko lovi in kdaj? Kdo postavlja ta pravila?
Pravila je postavila država. Ko govorimo o lovnih vrstah prostoživečih živali, govorimo o divjadi. V Sloveniji je v veljavi Uredba o določitvi divjadi in lovnih dob, ki natančno določa vrste prostoživečih sesalcev in ptic, ki jih pri nas lahko lovimo.

Uredba pa poleg lovnih vrst določa tudi lovne dobe, torej obdobja, v katerih je določeno vrsto divjadi določene starosti in spola dovoljeno loviti.

Srečanje s katero gozdno živaljo vam doslej najbolj ostaja v spominu?
Če veliko časa preživiš v naravi, boš zagotovo imel veliko zanimivih trenutkov. Tudi pri meni ni nič drugače. Nekoč sem gamsom prišel tako blizu, da bi jih skoraj lahko prijel za roglje. Drugič sem imel bližnje srečanje s tropom divjih prašičev, med vzponom na en dvatisočak je poleg mene na skalni polici "obsedelo" sedem beloglavih jastrebov, ki so potem nadaljevali svojo jadralsko pot. Tudi jelenji ruk je nekaj edinstvenega.

Ena zgodba se mi je do sedaj najbolj utrnila v spomin in nosi največjo težo. Med popisovanjem risjih plenov za svojo magistrsko nalogo v gorenjskih gozdovih sem naletel na risinjo s tremi mladiči, ki je kmalu po tem, ko je zaznala mojo prisotnost, neslišno izginila v gozd.

Več let sem bil del osebja, ki si je z doseljevanjem risov iz Karpatov prizadevalo preprečiti izumrtje risa na območju Slovenije. Risinja, ki sem jo videl, je bila ena od novonaseljenih risov v Julijskih Alpah, ki tvorijo novo populacijsko jedro risov v tem prostoru.

Lahko mi verjamete, da je lepo videti plod svojega dela v obliki risjih mladičev. Zgodba je še lepša zato, ker sem lahko ta trenutek delil s svojo partnerko, ki se prav tako ukvarja z varstvom risa.

Ali lahko rečemo, da je lov tudi oblika ekologije?
Ekologija je veda o odnosih med organizmi in njihovim okoljem. Torej, če lovim, postanem del ekosistema oziroma del prehranjevalne verige, s tem pa tudi pomemben člen v tej kompleksni mreži odnosov med organizmi. Torej na nek posreden način lahko trdimo, da je lov oblika ekologije.

Po drugi strani pa se lovci v ekologijo kot vedo aktivno vključujemo s sodelovanjem pri različnih naravovarstvenih projektih. S postavljanjem avtomatskih kamer smo lahko "prešteli", koliko risov imamo v Sloveniji, z zbiranjem neinvazivnih genetskih vzorcev medveda in volka, z raziskovalci poskušamo ugotoviti, kakšna je njihova številčnost, poginule osebke divjadi pošiljamo v nadaljnje analize ter s tem pripomoremo k ugotavljanju zdravstvenega stanja divjadi v Sloveniji.

Ali imate kakšen nenavaden lovski ritual, brez katerega ne greste v gozd?
Nisem najbolj vraževeren človek, a če sem v gozdu brez daljnogleda, se počutim, kot da bi bil gol. :)

Če bi morali izbrati eno divjo žival, ki vas najbolj fascinira, katera bi to bila in zakaj?
O tem premišljujem že dolgo in moram priznati, da je težka odločitev, saj me veliko živali navdušuje. Če bi moral izbrati eno, bi izbral planinskega orla. To pa zato, ker je orel zame simbol svobode in elegance v gibanju.

Letenje me že od nekdaj privlači in način, kako orel leti in izkorišča gibanje zraka za to, da s čim manjšo porabo energije oziroma manjšimi popravki na krilih preleti čim večje razdalje, je navdihujoč.

Kdaj se najbolje počutite kot lovec?
Če govorimo o lovstvu in lovu, se težko izognemo dejstvu, da lovci živalim tudi vzamemo življenje. Sam se pri lovu najpogosteje poslužujem lova na zalaz, ki je najzahtevnejši način, saj se moram divjadi približati popolnoma neopazno, oceniti, da gre za pravo žival, in pri tem oddati strel, ki je etičen in ne povzroča trpljenja živali.

S tem načinom lova se najbolj približam vlogi plenilca v ekosistemu in s tem za kratek čas postanem pomemben člen v naravi. Uplenitev živali pomeni prvinskost, ki je prepletena s kompleksnimi čustvenimi procesi.

Sem zagovornik tega, da je pridobivanje najkakovostnejšega in lokalnega vira hrane najbolj moralno in etično korekten razlog za lov. Po uplenitvi vsake živali poskrbim, da jo lastnoročno pripravim za uživanje od mesta uplenitve do krožnika in jo delim s svojimi najbližjimi. Takrat se najbolje počutim kot lovec.