Iz Ljubljane na Kras: “Svojo družino si želim vzgajati na kmetiji”

Martina Nahtigala morda poznate bodisi iz različnih medijskih udejstvovanj ali pa iz kake od njegovih številnih dejavnosti. Po novem je tudi urednik mesečnika Slovenski čas. Meščan, ki se je preselil na podeželje, je prepričan, da "samo varen pristan, tako duhoven, čustven kot materialen, omogoča, da lahko človek poskuša delovati za Resnico in dobro sočloveka". S skrbno izbranimi ter s prefinjeno postavljenimi besedami se predstavlja tudi v rubriki Moške skrivnosti.

Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Če bi to vprašali moje domače, bi rekli, da drugače kot pod stresom ne znam živeti. Podjetniška pot na medijskem področju je namreč že sama po sebi zahtevna. Je pa Slovenija še toliko bolj specifična in neuravnotežena, kar se tega tiče. Zahtevni projekti so mi vedno v izziv, četudi zahtevajo več kot samo celega človeka, obenem pa me monotona rutina preprosto ubija. Zato bi rekel, da krmarim kot kapitan na ladji, ki jo je zgradil Kafka, prebarval Orwell, ladijski dnevnik pa vsak večer prepiše Nietzsche – v aforizmih.

Manj prijetne dolžnosti pa jemljem kot neke sorte socialistične pravice: vsi jih moramo opravljati, nihče jih ne mara in nihče se jih ne zna ali noče lotiti z dostojanstvom. Jaz poskušam tako, da vsak dan naredim nekaj, česar mi ni treba, a kar ima smisel – to je moj mali upor proti sistemu udobja in navidezne izbire. Tako da, ja – krmarim z ironičnim nasmeškom.

Kljub mladosti ste v medijih že precej časa. Vajeni smo vas bili predvsem z elektronskih, s televizije in spleta. Kje ste se najbolje znašli in počutili?
Če sem iskren, se najboljše počutim tam, kjer imam občutek, da ne izgubljam časa – kar pa je, roko na srce, v medijih kar pogosta vaja v potrpežljivosti. Vsak medij je nekakšna čustvena klimatska naprava: televizija je le-ta na turbo – piha iz vseh strani, v živo, z adrenalinom in z očesom kamere, ki si te ogleduje kot svinjskega polboga. Splet je hladilnik: vse se vrti hitro, a po treh dneh imaš okus po plastični embalaži. Radio? Radio je pa kot romantična sveča: sicer slišiš glasove, ne vidiš pa obrazov, kar je za današnjo narcisoidno dobo skoraj terapevtsko.

In potem je tu Slovenski čas – to ni več aparat, to je peč na drva. Počasna, ogrevajoča, zahtevna, a prava. Tam se misli lahko razrastejo z zamikom, a z globino. Če pa me vprašate, kje se počutim najbolje ... Tam, kjer mi še dovolijo misliti naglas, ne da mi vmes na uho šepetajo, koliko klikov naj bi to imelo.

Kot komentator in analitik sem se zelo dobro počutil v vseh formah, ker so tako različne. Televizijska soočenja so boj izdelanih kratkih misli, kjer je hitrost misli ključna. Sam se najbolje znajdem z improvizacijo, zato mi tudi ustreza, ko vprašanj ne izvem vnaprej, četudi jih "konkurenca" pogosto dobi lepo spisana. (smeh) Pisan format, daljši ali krajši, pa mi je v večji intelektualni izziv in mi omogoča, da seznanim bralca s svojo mislijo na bolj celovit način. Žal mi je samo, da ne morem biti muha na steni pri bralstvu, da bi izvedel za iskren prvi odziv. To je morda še najbolj zagonenten element javnega nastopanja – zelo redka iskrena povratna informacija.

Pred kratkim ste sprejeli nov medijski izziv. Postali ste urednik prenovljenega mesečnika Slovenski čas. Kaj posebnega in dragocenega si želite, da bi ta prinašal slovenskemu prostoru?
V času, ko je večina medijev postala duhovni fast food – mastno, hitro in z bralcem, ki že med tretjim stavkom pozabi, kako se je prvi začel – je bil cilj prenove Slovenskega časa jasen: ponuditi bralcu nekaj, česar se loti zvečer, s kozarcem vina in predvsem – tišino.

Ne želimo nikogar reprogramirati, ne dajemo navodil za uporabo življenja. Ponujamo misel, ki je ne moreš pogoltniti brez žvečenja. In če že kdaj koga razjezimo – hvala Bogu. Je vsaj bral. V svetu, kjer vsi nekaj čivkajo, je redkost srečati človeka, ki zna biti tiho – ker razmišlja. Slovenski čas ni orodje, je povabilo. Cilj pa? Ni nova ideologija, ni politična agenda – cilj je stara dama, ki so jo mnogi pozabili, ker se prepočasi premika: Resnica.

Kateri je največji izziv, ki vam ga prinaša nova vloga?
Slovenski čas je unikaten časnik v slovenski medijski krajini in ravno zato je bil izziv toliko večji. Namreč Slovenski čas ima bogato in dolgo zgodovino, kar pomeni, da je močno ukoreninjen pri njegovem bralstvu. Ljudje pa smo bitja navad in tako so spremembe vedno pospremljene z dobro mero skeptičnosti. Tako so bili meni in ekipi še toliko v večje zadovoljstvo vsi prejeti pozitivni komentarji ter tudi vse dobronamerne kritike, ki smo jih v uredništvu vzeli resno. Tako je opazna razlika rasti in upoštevanja določenih priporočil že v primerjavi med prvimi tremi številkami.

Ampak prav ta napetost – med starim in novim, med kontinuiteto in tveganjem – je rodovitna. Če ne bi bilo tega stika z bralstvom in avtorji, bi Slovenski čas postal zgolj arhiv mnenj. Tako pa ostaja živ organizem – kdaj nagajiv, kdaj pogumen, vedno pa zaveznik resne besede.

V različnih vlogah ste večkrat gostovali tudi v oddajah in pri voditeljih drugačnih nazorov. Ali pa ste jih gostili sami. Koliko poguma, priprave, brce samega sebe (morda iz cone udobja) je to zahtevalo?
Prva oseba, ki me je kot komentatorja povabila pred kamero, je bil Marcel Štefančič. In kljub temu, da je kontroverzna osebnost diametralno nasprotnih pogledov od mojih, je prvi prepoznal nek potencial in bil obenem pri tem intelektualno pošten. Kot anekdoto pa vam morda zaupam, da sem se na Novi24 znašel enkrat samkrat. Pa še to "na kvoto" Desusa, mi je takrat dejal voditelj oddaje. Tako da bo veljalo, da je slovenski medijski prostor vedno znova poln presenečenj. Biti gost tam, kjer nisi doma, je kot stopiti v tujo dnevno sobo in predlagati, da bi prepleskali stene. Moraš imeti nekaj argumentov, nekaj humorja in kanček te norosti, ki verjame, da beseda še vedno lahko kaj spremeni.

Glede na to, kako danes ljudje konzumiramo novice, samega sebe vidim kot tistega srednjeveškega pouličnega pridigarja, ki postava po vogalih in ljudem, ki gredo mimo, poskuša odpreti oči, vendar ima za to malo časa in zelo omejeno pozornost publike. Pod podobnimi pogoji so tudi nastopi v raznih oddajah. Zato tudi nikoli nisem zavrnil nobenega povabila, četudi so bili pogoji neuravnoteženi ali pa pristranskost voditelja jasna. Namreč, klici z vogala, ki jih uho ujame v mimohodu, so še vedno kamenček v mozaiku odtajanja zakrnelosti misli in srca slovenskega naroda.

 Tri stvari, ki jih po vašem mnenju v slovenskem medijskem prostoru najbolj primanjkuje, in zakaj.
Manjkajo nam konzervativni mediji, ki ne bi bili karikature samih sebe. Ne potrebujemo še enega pamfleta, ampak prostor, kjer konservativen človek ni zamenljiv z arhaičnim ali jeznim. Kjer se lahko govori o duši naroda, ne da se hkrati išče zlorabo v ozadju. Tako nam manjka kapitala in potrpljenja za razvoj intelektualno poštenih, dialoških medijev. Odpraviti škodo programa OF – spremeniti narodov značaj – pa je dolga in zahtevna pot, ki ni omejena s štiriletnimi političnimi mandati.

Vsem nam v tej državi pa manjka, da bi regulator začel opravljati svojo vlogo, ker živimo v oglaševalsko in informacijsko monopolni situaciji, ki bi nam jo lahko zavidal vsak samodržec tega sveta. Vsi se delajo, da je to pluralizem. V resnici je to monokultura z več logotipi.

Na predstavitvi nove podobe Slovenskega časa ste duhovito in resno obenem dejali, da vas je navdih za nagovor prešinil ravno v hlevu, ko ste kidali gnoj. Kako se je Ljubljančan znašel na podeželju, na kmetiji?
Že vrsto let sem sanjal o tem, da bi bil udeležen pri delu na kmetiji. Sanje pa so postale resničnost z ljubeznijo, ki me je odpeljala na Kras. Prepričan sem, da kdorkoli želi sam sebi dobro, mora ostati v stiku z zemljo, živalmi, tradicijo … Ljudje nismo bili ustvarjeni za to, da bi bili anonimna številka v sivem socialističnem urbanem "raju", ampak da smo skrbniki stvarstva, ki nam je bilo zaupano in kjer lahko razvijamo svoje individualne, od Boga dane talente. Ta sprememba tempa, okolja in miselnosti je nekaj, kjer se počutim preprosto doma.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Da na Instagramu objavljam samo hrano. (smeh) Pa spremljanje športa in avtomobilizma mi ne pomeni absolutno ničesar. Če ta mit še velja. Moj svet je drugje – tudi za štedilnikom, ob dobri knjigi, ki me posrka vase, ali v večeru ob družabni igri s svojim dekletom. Rušim mit o "tipičnem moškem" tako, da se ne trudim ujeti vanj. Raje ga razširim in mu dodam prostor za okusne jedi, poglobljene razmisleke in vse tiste drobne trenutke, ki ne potrebujejo navijaškega krika, da bi bili pomembni.

 
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Kuhanje za družino in prijatelje, saj se mi zdi, da je kuhanje eden izmed temeljnih izkazov naklonjenosti. Kot prvo v tem hitrem tempu zahteva, da se nečesa lotiš z mislijo na sočloveka – kaj mu je všeč? Kaj bi jedel? Kaj bi ga razveselilo? Potem sama kuha zahteva svoj čas, in čeprav je lahko stresna, je zadovoljstvo ob končanem meniju toliko večje. Pri tem, da je pa najbolj dragoceni del to, da potem skupaj "lomimo kruh" in si vzamemo čas drug za drugega. Da o izdelavi sira niti ne začenjam … Tu se mi je šele odprl svet pridelave in predelave hrane ter vsega, kar spremlja ustvarjanje nečesa od začetka do konca.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Diagnozi dveh zelo težkih bolezni pri meni in pri dekletu Andreji v obdobju enega leta. Moj zaplet je bil precej hitro rešen, ki je pustil samo brazgotino v (drag) opomin. Pri njej pa je to bil proces, ki naju je preizkušal že na začetku najine skupne poti. Bogu sva sedaj hvaležna za to obdobje čeri, saj so ravno te preizkušnje bile tiste, zaradi katerih sva zelo hitro naredila preskok v najinem odnosu. Potrebnega je bilo veliko pogovora, razumevanja, sočustvovanja, močne vere ter predvsem sprejemanja marsikatere težke odločitve o najini prihodnosti in prihodnosti najine družine. Vse to že prvem letu najine zveze.

To obdobje nama je dalo tudi občutek hvaležnosti za vsak trenutek, ki ga preživiva skupaj, in da sva oba še veliko bolj trdna, zvesta in pogumna, kot sva si prej upala priznati. Spoznala sva, da preizkušnje, čeprav boleče, vodijo do globljega razumevanja in rasti, tako naju kot posameznika kot tudi naju v paru.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Vsak večer skupaj z Andrejo moliva. To je nekaj, brez česar si ne predstavljam vsakdana. Ni važno, kje je kdo in kaj počneva. To je najin ritual, ki mi omogoči, da se vsak večer umirim in poleg stika z Bogom tudi ponovno vzpostavim stik s sabo – lahko evalviram svoj dan, svoje življenje ter svoje odločitve ter se zahvalim zase, zanjo, družino in vse, kar mi Bog omogoča in daje. Na prvi pogled malo dejanje, ki pa v kombinaciji z rutino in drugimi dejavnostmi predstavlja eno izmed sider življenja.
 
Vaša največja osebna in poklicna želja oziroma cilj za prihodnost?
Najprej si želim, da bi Slovenski čas približali čim večji skupnosti bralcev. Ob tem pa si želim, da bi uresničil najine sanje in imel možnost vzgajati svojo družino na kmetiji. Kmetiji, ki bo predstavljala varen pristan, ki daje stabilno preživetje ter tako omogoča, da lahko prosto deliva najine misli brez samocenzure. Namreč, samo varen pristan, tako duhoven, čustven kot materialen, omogoča, da lahko človek poskuša delovati za Resnico in dobro sočloveka.