Mama sedmih fantov in deklice: “Vsak otrok me je osrečil”

Katarina iz Zalošč pri Dornberku je proti koncu študija živilske tehnologije spoznala Borisa iz Ljubljane – prek interneta, kar ni bil klasičen način za tiste čase. "Veliko sva si povedala po pismih, ne samo prek interneta, najlepše stvari so tudi na roke napisane."

Poročila sta se pred 21 leti. Živijo na Viču. Znanje s področja živilstva Katarina spretno uporablja v gospodinjstvu, ko mora poskrbeti za njunih osem otrok: Adam (19), Vid (18), Jakob (16), Enej in Tadej (14), Klara (11), Miha (8) in Martin (5 mesecev).

Kaj vam pomeni biti mama in oče?
Katarina: Biti mama je izpolnitev mojega poslanstva. Sem izpolnjena, ker sem mama. Najprej sem hvaležna, da je vame kot žensko položeno življenje. To je bila moja največja želja in se je hvala Bogu uresničila.

Boris: Kot mlad fant sem bil za več otrok. Rekel sem si, da pet. Nisem točno razumel, kaj to pomeni. Zdaj je hiša polna. Je zahtevno, pa tudi lepo. Lepo mi je, da me imajo otroci radi, kot imam jaz njih rad, in sem potrjen kot oče. Skušam jim biti v oporo. Želim, da vedo, da se lahko vedno zanesejo name in da smo družina.

V čem bi posnemali očeta in v čem mamo?
Tadej: Po delovnih navadah očija, mami po skrbi za otroke.

Enej: Očija po delovnih navadah in njegovih odločitvah, ki so kar korektne. Mamo v skrbi za družino in pripravljenosti za delo.

Adam: Očija v tem, kako prisluži denar za celo družino: dopoldne v redni službi, popoldne ima popoldansko obrt. Pri mami pa mi je všeč skrbnost in pozornost do vsakega in da se z vsakim ukvarja.

Klara: Mami v vztrajnosti, atija po delavnosti.

Kako sta prepoznala, da sta si namenjena?
Boris: Vedno sem si želel ženo, ki je naklonjena življenju in družini in ji vera veliko pomeni. Gibal sem se v družbi, v kateri večina prijateljev ni bila verna ali so bili samo na deklarativni ravni. Želel sem si ženo, ki bi bila verna tako kot moja mama.

V pismih sva si izmenjevala svoje poglede na življenje in čedalje bolj všeč mi je bilo, kar je odpisovala. Tako sva se kar dobro spoznala. Potem sva se prvič dobila, šla sva na Šmarno goro. Ujela sva se in se v nekaj dneh strinjala, da postaneva par.

Katarina: Boris mi je dal čutiti, da sem mu všeč in me občuduje.

Boris: Leto in pol sva hodila kot par z namenom, da se poročiva.

Katarina: Maja sva se spoznala, septembra sva šla na šolo za zakon Najina pot v Šempetru in se avgusta prihodnje leto (2004) že poročila.

Kaj se vama zdi pomembno otrokom posredovati z vzgojo?
Boris: Dajem svoj zgled in sebe. Zdi se mi, da besede ne pomagajo prav dosti, temveč bolj to, da vidijo, kaj delam, kako skrbim za družino.

Katarina: Rada bi, da bi se razumeli med seboj, da bi bili pošteni, da bi bili zadovoljni s tem, kar imajo, in da bi se zavedali, s čim vse so obdarovani. Da bi ohranili vero in gradili lepe odnose.

Bi si tudi vi želeli tako veliko družino?
Tadej: Tako veliko mogoče ne, veliko pa.

Enej: Mislim, da je taka kar v redu.

Adam: S tem sem zrasel, samo to poznam.

Pravita, da se vam zdi pomembno vzgajati v veri. Kako pa jo živite?
Boris: Ob poroki sva se odločila, da bova dala Boga na prvo mesto, najin zakon pa sva posvetila Mariji. Živeti v skladu s to odločitvijo pa nama je uspevalo enkrat bolj, drugič manj.

Katarina: Z vsako preizkušnjo ali težavo smo spodbujeni, da poglobimo vero in se obrnemo na Boga. Dejansko potrebujemo težave za rast v veri.

Boris: Prazniki so res lepi – božič, velika noč. Zdi se mi, da otroci uživajo v tem in da bodo kasneje pogrešali, če tega ne bodo imeli.

Katarina: Bistvo praznikov izhaja iz tega, da praznujemo kakor kristjani. Največji prazniki so povezani z vero.

Kaj menite, da ste prejeli od doma kot popotnico za življenje?
Tadej in Enej: Veliko lepih spominov iz otroštva.

Adam: Samostojnost, neodvisnost.

Lepa imena imajo vaši otroci. Kako ste jih izbirali?
Katarina: Je kar Sveti Duh povedal. Pri vseh sva napisala vsak svoj seznam in izbrala ime, ki je bilo obema všeč, pri Martinu pa so sodelovali tudi otroci.

Boris: Smo demokratično izbrali.

S čim vaju otroci razveseljujejo?
Katarina: Vsak otrok me je osrečil, ko je bil rojen. Vsak posebej. Rojstvo človeka je res nekaj velikega. Zdaj sem vesela, ko vidim, da odraščajo in da delajo premišljene odločitve. V neki meri popuščajo skrbi.

Boris: Prej me je ves čas skrbelo, kako in v kaj bodo zrasli, kako se bodo izkazali. Danes sem pomirjen, ko vidim najstarejše, in dostikrat sem ponosen, ko berejo berila, ministrirajo, pomagajo pri vsem, kar je potrebno …

Kdaj je pri vas doma lepo? Bi si želeli, da bi bilo kaj tudi drugače?
Tadej: Lepo mi je, da nas je dosti in ni treba nikogar povabiti, da bi se lahko igrali. Ni prav veliko slabosti, le to, da je malo manj prostora.

Enej: Doma je dobro, ker nas je veliko, povsod se kaj dogaja, če se hočeš igrati.

Miha: Pri nas doma je najlepše, ko imamo počitnice.

Adam: Najlepše je doma, ker vse poznam.

Klara: Lepo je, da vztrajamo v veri.

Ali najdeta kdaj čas samo za vaju?
Katarina: Je že kazalo, da bova imela čas, a spet ne bo nič iz tega (se nasmehne). Po poroki sva se vključila v zakonsko skupino v župniji, a z vsakim novim rojstvom otroka sva jo manj redno obiskovala. Zadnji dve leti redno hodiva k DiŽ-evi zakonski skupini.

Boris: Včasih Katarino vzamem s sabo, ko imam daljšo službeno pot, in se lahko pogovarjava.

Vaju je strah, kako bo s prihodnostjo vaših otrok?
Katarina: Tako kakor se zdaj kaže, vedo, kdo so in kaj želijo, in menim, da je to najpomembnejše. Gibajo se v družbi, kjer imajo vrednote svoje mesto, ne vemo pa še, kakšne življenjske sopotnike bodo dobili. Vse je v Božjih rokah.

Boris: Živimo v mehurčku. Dobro se počutimo med sorodniki, v župniji in v družbi s podobno mislečimi v Aninem skladu. Ko grem v službo, grem v drug svet in potem pridem nazaj.

Povezani ste tudi z Aninim skladom, kot omenjate. Na kak način?
Katarina: Vsako leto gremo na skupne počitnice v Kančevce. Tam se res najdemo, srečamo se s podobnimi družinami, ki so v podobnih situacijah kot mi. Prejmemo veliko miru in potrditve, se bogatimo med seboj.

Martin nas je presenetil, imela sem ogromno skrbi, kako bo z nosečnostjo in otrokom. Pa so mi pomagale in me opogumile prav mame iz teh družin. Hvala Bogu za Anin sklad.

Kako usklajujete službo in družino?
Boris: Vse je lažje, ker je žena doma in poskrbi za večino stvari, ima vse pod nadzorom. Tako lahko v službi skrbi od doma odmislim.

Pa vi, kdaj pomislite, da bi šli v službo?
Katarina: Seveda sem pomislila, sploh po Mihu. Poznalo se je, da otroci odraščajo, in nisem bila več polno zaposlena, ker me ne potrebujejo več toliko.

Pred nekaj leti je bilo veliko že samo prevozov, zdaj me potrebujejo na drug način. Vidim pa, da je dobro, da je nekdo vedno doma, čeprav je videti nekoristno, ko nimaš česa pokazati.

Boris: Družba tega ne sprejema. Žena mora biti samostojna, svoj denar porabiti po svoje …

Kdaj pride verjetno tudi do konfliktov, kako jih razrešite?
Katarina: Konflikti so ves čas.

Boris: Ko so bili manjši, je bilo več trenj med njimi in so se ves čas brusili. In potem je bilo treba pravično razsoditi. Zdaj jih znajo že sami razrešiti.

Katarina: Puberteta je v polnem razmahu, a ker sta dva fanta čez teden zdoma (Vid v gimnaziji Želimlje, Jakob na srednji gozdarski v Postojni), se veliko bolj cenijo.

Samo za vikende smo vsi skupaj, zato so nam skupni trenutki bolj dragoceni. Tudi zdaj kdaj poči, ko prinesejo domov vse, kar se jim dogaja čez teden.

Boris: Težko je, ker mladostniki že vnaprej vedo, kaj bova povedala, in ne poslušajo.

Katarina: Mislim, da se premalo pogovarjamo in lahko na tem področju še kaj naredimo.

Kako pa vidva doživljata to, da čez teden dva sinova nista več doma?
Boris: Prvi je šel Vid. Komaj sva čakala, da se je za vikend vrnil domov. Skrbelo naju je, kako mu gre. Začetek je bil težek, sočustvovala sva z njim. Trudili smo se ostati povezani.

Katarina: Takrat je imel še poškodbo kolena, ki se je slabo zdravila, smo se pa zaradi pregledov v Ljubljani videli tudi po dvakrat med tednom. Sproti smo reševali, ko je povedal, kar je bilo težko. Pridejo trenutki, ko se zavem, da otroci odraščajo, odhajajo. Ni mi vseeno.

Ali postni čas vašo družino v čem posebej zaznamuje?
Boris: Letos smo se z najstarejšimi fanti odločili za Eksodus 90. Na začetku nam je uspevalo, zdaj ne več. Še poskušamo.

Katarina: Z najmlajšimi se trudimo pridružiti, ko najstarejši ne jedo sladkega, in ostajamo zvesti redni molitvi. V župniji otroci sodelujejo pri križevem potu.

Kakšne pa so želje za naprej?
Boris: Da ostanemo povezani, da bi se otroci radi vračali domov, ko bodo šli po svoje.

Katarina: Da bi radi prihajali domov. In da bi odpustili in prerasli, česar kot starša nisva prav delala.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.