Hudo bolna zdravnica: “Carlo Acutis, v tvojih rokah sem.” Ni se izneveril

María Dolores Rosique, znana kot Lola, je 44-letna pediatrinja iz Španije, ki je leta 2022 doživela preizkušnjo, ki ji je spremenila življenje. Med družinskim potovanjem v italijansko regijo Toskana s svojim možem Pablom, tremi najstniškimi hčerami, starimi 17, 15 in 12 let, ter sedemletnim sinom, je začutila nenavadne bolečine v trebuhu. Čeprav je že prej opravila zdravstvene preglede, ki niso pokazali ničesar resnega, je tokrat vedela, da jo čakajo težki časi. "Od prvega trenutka sem vedela, da imam raka," je povedala v intervjuju za ACI Prensa.

Pravi, da se jim je takrat zdelo, da so iz nebes padli v pekel. Živeli so lepo življenje, tudi manj naporno, ker so bili otroci že malo večji. Toda ob tej diagnozi je vedela, da jo čaka veliko trpljenja.

Med vračanjem iz Italije v Španijo se je družina nenačrtovano ustavila v Assisiju. "Zdaj vem, da to ni bila le naključna postaja," je dejala Lola. V Assisiju je obiskala cerkev, kjer je bilo na ogled telo blaženega Carla Acutisa. Pred njegovim grobom je začutila globoko povezanost in se mu priporočila: "Carlo, ne vem, kaj delam tukaj v tem trenutku, ne vem, kaj delam tukaj, ampak Bog ve več in tukaj sem."

Lola ni prosila za čudežno ozdravitev, ampak da njena bolezen ne bi bila prehuda, da bi lahko videla svoje otroke odraščati. "Carlo, v tvojih rokah sem." Po obisku pri Carlu se je vse spremenilo, pripoveduje. Počutila se je tako dobro, kot že dolgo ne, in začutila je globok mir. To je bil zanjo znak, da bo ozdravela.

Ko se je vrnila v Španijo in opravila preiskave, je bila diagnoza zelo slaba: zelo napredovan maligni tumor na jajčnikih. Zdravniki so napovedali, da ima še največ eno leto življenja. Šok. Kako to povedati sorodnikom?

Ob prvi operaciji se je nato izkazalo, da stanje le ni tako slabo, saj tumor ni na jajčnikih, ampak na slepiču. A tumor je bil vseeno že razširjen po vsej trebušni votlini.

Številni so začeli moliti zanjo po vsem svetu. "To je občestvo svetih: ko nekdo sam ne more, je nenadoma vsa Cerkev – zemeljska in nebeška – združena v molitvi," je prepričana Lola.

Čeprav Lola takrat ni bila navdušena nad Cerkvijo, je na predlog svojih staršev šla v domačo cerkev k maši molit za svoje zdravje. Župnik je z iztegnjenimi rokami molil nad njo. "Čutila sem, da me je Gospod sam mazilil."

Župnik ji je, ne da bi vedel za njeno izkušnjo v Assisiju, je izročil relikvijo blaženega Carla Acutisa: "Dam ti jo, dokler ne boš ozdravela." Lola ni mogla verjeti. Dojela je, da je Carlo očitno ob njej. Relikvija je postala stalni spremljevalec v njenem življenju. "Carlo je še ena oseba v naši hiši. Govorimo o njem, kot da je tukaj, kot še en član družine," je povedala.

Po dveh letih težkih preizkušenj, ki so vključevale dve agresivni operaciji in kemoterapijo, je Lola zdaj rešena bolezni. Njena vera se je okrepila, njena ljubezen do evharistije pa se je poglobila. "Zdaj se moje življenje in življenje mojega moža začne z mašo ob 7.15, kjer prosiva za milost, da preživiva dan," je dejala.

"Pravi čudež ni le to, da sem živa – kar je seveda blagoslov – ampak duhovni vpliv, ki ga je to imelo name, na mojo družino in na mnoge moje prijateljice, ki so bile daleč od Gospoda," je pojasnila. "Zaradi te izkušnje se je veliko ljudi vrnilo k Bogu. Ne bi mogla biti bolj srečna, ker je to pravi čudež."

Lola verjame, da je njeno okrevanje rezultat posredovanja blaženega Carla Acutisa. "Mislim, da je to stvar vere. Človeška znanost, odlični strokovnjaki, ki so me zdravili, nove tehnike kemoterapije ... vse to so bili pripomočki, vendar sem prepričana, da me je Carlo tistega avgustovskega popoldneva v Assisiju ozdravil," je dejala.

Od svoje ozdravitve je Lola začela obiskovati bolnike, ki so v podobnih preizkušnjah, kot je bila sama. S svojo zgodbo in relikvijo blaženega Carla Acutisa prinaša uteho in vero tistim, ki se soočajo s težkimi diagnozami.

"Ko se srečam z bolnikom, mu ne prinesem le relikvije. Prinesem mu molitev, zaupanje, predvsem pa mu povem, da v tej preizkušnji ni sam. Carlo je z njimi, Bog je z njimi," pripoveduje.

Njene obiske so mnogi doživeli kot poseben blagoslov. "Spomnim se mlade matere, ki so ji diagnosticirali agresivno obliko raka. Ko sem ji prinesla relikvijo, je zajokala in rekla: 'Lola, ne bojim se več. Če si ti preživela, tudi jaz lahko. Carlo mi bo pomagal.'"

Lola vidi, kako Carlo posreduje na različne načine. "Včasih ne gre za fizično ozdravitev, ampak za notranji mir, ki ga bolnik prejme. Ko položim relikvijo na nekoga, čutim, da Carlo deluje. To ni magija, to je vera. To je ljubezen Boga, ki se dotika človeških src."

Lola je prepričana, da je bila ozdravljena z namenom – da bi pričala o moči priprošnje in vere. "Bog mi je dal še eno priložnost. In ne želim je zapraviti. Če lahko nekomu vlijem upanje, če lahko nekoga pripeljem bližje k Bogu, potem vem, da je moje življenje smiselno."

Njen primer kaže, da svetništvo ni le nekaj oddaljenega, nekaj iz preteklosti. "Carlo je mlad, je eden izmed nas. Razumel je sodobni svet, razumel je mlade, in vendar je znal živeti svetost v vsakdanjem življenju. Tudi mi smo k temu poklicani," poudarja Lola.

Njena zgodba je navdih za mnoge, ki so se oddaljili od vere ali se v težkih trenutkih sprašujejo, ali je Bog res blizu. "Vsem pravim: Bog je tu. Nikoli nas ne zapusti. Samo zaupati mu moramo. Carlo mi je to dokazal. In zdaj je tukaj tudi za vas."