Rešeni astronavt razkriva, kaj je bilo ključnega pomena za njegovo preživetje

Nič nenavadnega ni, če so astronavti verni ljudje. Navsezadnje lahko v vesolju vidijo Božje stvarstvo v vsej njegovi veličini. Mike Hopkins, spreobrnjenec v katoliško vero, je ameriškim medijem zaupal svojo zanimivo zgodbo o spreobrnjenju ter spregovoril o tem, kako je na šestmesečno misijo v vesolje s seboj vzel tudi evharistijo.

Za astronavta Butcha Wilmora, ki je nedavno skupaj s Sunito Williams v vesolju preživel osupljivih 286 dni, pa vera ni bila zgolj tolažba — bila je njegova rešilna bilka.

Wilmore o svojem bivanju v Zemljini orbiti pripoveduje na način, ki presega meje znanosti in tehnologije ter se dotika nečesa globoko človeškega. Med podaljšano misijo, ko je vsak nov dan predstavljal izziv, na katerega ga ni moglo v celoti pripraviti nobeno zemeljsko usposabljanje, je astronavt našel uteho v domačem ritmu nedeljskega bogoslužja.

"Potrebujem to občestvenost," je astronavt priznal v pogovoru za medijsko hišo Fox News in ob tem izpostavil ključno vlogo, ki jo je bogoslužje odigralo celo v neskončni tišini vesolja. Njegove besede nas spominjajo, kako navzočnost ljubeče, božanske občestvenosti ostaja trdna in neomajna, ne glede na to, kje smo — tudi če se znajdemo na tisoče kilometrov nad našim planetom.

V tihih urah orbite, ko je bilo običajno življenje daleč stran, je Wilmore svojega duha hranil s preprostim, toda globokim dejanjem, ko se je v mislih pridružil svojemu cerkvenemu občestvu. V teh trenutkih občestvenosti na daljavo je občutil pomirjujočo povezanost milosti. O svojih duhovnikih govori kot "o najboljših na tem planetu – in onkraj" in s tem poudarja ne le kakovosti duhovnega vodstva, ki mu je bilo na voljo, temveč tudi presežno kakovost resnične občestvenosti — vezi, ki se ohranjajo tudi onkraj vesoljskih prostranstev.

To izjemno pričevanje nagovarja širšo resnico naše človeške izkušnje: tudi v trenutkih osamljenosti ali nepredvidenih nesreč nam božansko ponudi v roko v pomoč. Bogoslužje, molitev in občestveni ritmi vere nam nudijo nekakšen temelj — in opomin, da nikoli nismo zares sami.

Butchu Wilmorju je miselna udeležba pri nedeljski maši v domači cerkvi v Tennesseeju pomenila sidrišče, neomajen žarek upanja sredi negotovosti potovanja po vesolju. To ga je spomnilo, da ritma vere ne določajo meje našega fizičnega okolja: razteza se v vse vidike našega obstoja, celo v neskončnost.

Ta zgodba o vesoljski osami, ki se je spremenila v duhovno obogatitev, je navdihujoče sporočilo za vse, ki se soočamo z lastnimi preizkušnjami. Spodbuja nas, naj iščemo moč v svojih izročilih in poskušamo najti odgovore v večnem, ko naši zemeljski načrti skrenejo s predvidene poti. Wilmore s svojo izkušnjo pričuje, da lahko naši izzivi dejansko povečajo blagoslove, ki jih prejemamo z vero in prek občestva.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.