Znate prepoznati skrita sporočila otrokove jeze?

Jeza je samo eno izmed čustev. Imamo jih odrasli in otroci. Odrasli jih lahko razumsko uravnavamo, otroci jih ne morejo. Drugače povedano: odrasli lahko prevzamemo odgovornost za čustva, otroci tega še niso sposobni. Zato otroci nujno potrebujejo odgovorne in čustveno zrele starše.

Namen jeze je odziv na krivico. Jeza nam da moč za določena dejanja, da se krivica ustavi. Majhen otrok krivice ne more ustaviti, temveč se lahko le prilagodi, kajti to je v interesu njegovega preživetja. Pa vendar, če se mu dogajajo krivice, je normalno, da je jezen, npr. ni previt in ni nahranjen, starši ne poskrbijo, da bi dobil dovolj vode …

Enako pa je otrok jezen in celo besen, kadar mu starši ne nudimo varnega okolja – predvsem, ko mu ne uspemo ali ne znamo zagotoviti čustvene povezave z njim. To je njegova najbolj osnovna in nujna potreba. Otrok želi biti čustveno povezan s svojim staršem. V najzgodnejših letih je predvsem stik z mamo preživetvenega pomena.

Otrok je upravičeno jezen tudi takrat, ko mu starši ne dovolimo njegove avtentičnosti, npr. otrok kaže nadarjenost za risanje, starši pa ga silimo oziroma prepričujemo in ga spodbujamo, da gre v glasbeno šolo. Pogosto so to zatrte želje staršev, ki jih želimo sedaj uresničiti prek otroka. Starši to delamo zelo prefinjeno, pogosto uporabimo občutke krivde in npr. besede: "Mami bo zelo žalostna, če ne boš vadila violine."

Otrok pravzaprav nima izbire – prilagodil se bo staršem, saj mora, prvič, preživeti, drugič pa želi spoštovati želje starša, ki sta zanj najpomembnejši osebi na svetu. A tako počasi ubijamo želje otroka, ki se bo naučil prilagajati in pozabiti nase. Prikrito pa je v ozadju jezen, ker ne more živeti svojih talentov, ki mu jih je dal Bog.

Jeza je močno čustvo, zato povzroči v otroku telesne odzive: npr. napetost v celem telesu, zabuhlost na obrazu, kadar je te napetosti preveč in jeza preide v bes, otrok lahko za nekaj trenutkov celo omedli. Nekaj časa se takšen otrok še jezi, nato pa jezo potlači globoko vase.

Pogosto je njegova potlačena jeza prekrita s strahom pred močjo jeze. Začne se bati svoje jeze, ki pa je pravzaprav njegova moč. Stalno prilagajanje mu bo postalo domače in ga oropalo lastnega pristnega življenja.

Drugi razlog za otrokovo jezo pa je neurejen zakonsko-partnerski odnos, ki se kaže v vzdušju jeze pri enem ali obeh starših. Otrok kot najšibkejši člen pač posrka to vzdušje in ga odigrava, npr. z brcanjem, kričanjem, metanjem predmetov ali da celo izgubi zavest. Otrok (sploh majhen) ne more drugače, kot da čuti družinsko vzdušje. In da ta boleča vzdušja odigrava prek svojega vedenja. Takšni so zakoni narave.

Čudno je, da jih prepoznavamo v fizični naravi, v gozdu, na zraku, v vesolju, v odnosih starši – otrok pa ne vidimo zakonitosti, ki smo jim podvrženi. Družinskega vzdušja ne morejo ustvarjati otroci, vedno pa imajo glavno vlogo starši. Oni so odrasli in sposobni sprememb.

Zato smo za regulacijo čezmerne jeze pri otroku najbolj odgovorni starši. Seveda smo dolžni poskrbeti za materialne, fiziološke in čustvene potrebe svojega otroka. Enako ali še bolj pomembno je, da se oče in mama znata notranje umiriti. Da si upata in se znata pogovarjati o krivicah, ki se jima dogajajo, da se želita najprej onadva pogovarjati o njuni jezi.

Bolj ko bosta uspela naslavljati jezo v njunem odnosu, bolj bosta prihajala na področje ranljivosti. Kmalu bosta ugotovila, da je uravnavana jeza šele začetek nečesa novega med njima.

Čim večkrat bosta naslovila tisto, kar je pod jezo (občutki neslišanosti, nesprejetosti, užaljenosti, prizadetosti, sramu, zapuščenosti …), bolj se bo otrok začel samodejno umirjati. Otrok jima bo za takšna dejanja hvaležen vse življenje.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.