Mladi Američan navdušen nad Slovenijo: “Predvsem želim biti pristen in iskren”

Aaron Bailey Arnold, 26-letni Američan, je oktobra začel novo poglavje v svojem življenju – iz Teksasa (relativno blizu Dallasa) se je preselil v Slovenijo, kjer študira ekonomijo na 2. stopnji. Do danes se je že precej ustalil, srečamo pa ga lahko recimo ob sredah na študentskih mašah.

Sam sebe opiše kot zanesljivega in socialnega zaupnika svojih prijateljev. Rad se pogovarja in si želi biti eden tistih, ki druge spodbuja, da v življenju vedno ciljajo na nekaj več. Pravi, da mu je zgled v tem oče. Njegov cilj je navdihovati ljudi tudi na YouTube kanalu in drugih družbenih omrežjih, ki jih je bolj načrtno vzpostavil ob selitvi čez lužo. Spregovorila sva o selitvi, veri in načrtih za prihodnost.

Aaron, zakaj ravno Slovenija?
Ko sem razmišljal o selitvi, sem vedel, česa ne želim. Nisem želel države, ki je podobna Združenim državam Amerike (v nadaljevanju ZDA, op. a.), na primer Velike Britanije. Želel sem se preseliti v skriti dragulj, nekaj manj turističnega in z evropsko kulturo. Amerika je "talilni lonec" in za nič v Ameriki ne moreš reči, da je tradicionalno ameriško, ker je dejansko že kar vse ameriško. Želel sem se preseliti v Evropo, to je bila moja glavna želja.

Končal sem v Sloveniji, ker sem vedel, da ima mirno in nedotaknjeno kulturo. Po mojem občutku je ne vleče v vse druge strani. V mojem izboru petih držav so na koncu bile Hrvaška, Srbija, Avstrija, Madžarska in Slovenija. Bil sem sprejet na fakultete na Madžarskem, v Romuniji in Sloveniji. Ko sem bil sprejet v Ljubljano, sem vedel, da je to to. Življenje se res hitro spremeni in bilo bi precej drugače, če bi izbral katero drugo državo.

Kakšen je bil proces selitve? Zakaj pa si se sploh preselil?
Najprej sem se seveda moral vpisati na fakulteto in potem plačati mednarodno vpisnino, ki je v primerjavi z Ameriko nizka, Slovencem pa se zdi čudno, ko jim povem, da moram letno plačati študij, ker je za vas običajno brezplačen.

No, potem so preverili moje ozadje in bilo je veliko papirologije. Celoten proces sem začel decembra 2023. Junija isto leto sem se odločil, da se želim preseliti. Ko sem bil star 18 let, sem obiskal København in Prago. Občudujem kulturo in tudi sicer mi je všeč zgodovina. Ko sem se vrnil domov, sem v svoj dnevnik vsak dan tri mesece napisal istih pet besed: "I will move to Europe." (Preselil se bom v Evropo; op. p.)

Po diplomskem študiju mi prva služba ni bila všeč, potem sem še leto in pol delal blizu Dallasa, kjer mi je bilo veliko bolje, že hitro pa sem vedel, da si še vedno želim selitve v Evropo. Trenutek je bil pravi; bil sem mlad, samski in brez obveznosti. Šlo je za zdaj ali nikoli. In zdaj si želim ostati.

Kako pa je tvojo selitev sprejela družina? Je težko biti tako daleč stran?
Sem družinska oseba. Ampak ko sem se odselil po srednji šoli, sem bil od doma osem let, zato ni tako težko, kot bi bilo, če bi se preselil takoj po srednji šoli. Ne morem reči, da je preprosto, a sem se verjetno že nekako navadil.

Kot katoličan v Ljubljani pogosto prideš k študentski maši. Kako pa si vero živel v Ameriki?
V bistvu sem se ob selitvi v Teksas spreobrnil (zadnje leto dodiplomskega študija, 2022, op. a.).

Odraščal sem kot metodist in baptist, v protestantski veri. Marca 2022 pa sem prejel zakrament svete birme. Ko sem septembra prišel v Teksas, sem drugi vikend tam našel cerkev in katoliško skupnost svete Rite (Marjete Kasijske). Všeč mi je bilo, ker je bilo veliko mladih družin.

Vsako sredo zvečer smo imeli večer za vse ljudi v župniji. Tam sem prvič spoznal Wayna, starejšega gospoda. Nikogar nisem poznal in on je pristopil do mene in rekel, da lahko sedim z njim. Povabil me je v moško skupino. 80 do 90 moških se nas je srečalo vsak četrtek ob pol šestih zjutraj. Naslednje jutro sem že bil tam in od takrat naprej vsak četrtek.

Ta skupina je zame postala temeljni mir za rast v katoliški veri. Ne morem reči dovolj lepih stvari o tem. Vsakič smo najprej zajtrkovali, potem smo si ogledali posnetek o katoliškem nauku ter se razdelili v stalne skupine približno desetih moških. Zanimivo, da sem bil precej mlajši od vseh, od srečanj za mlade, ki so bila v Dallasu namenjena predvsem spoznavanju drugih, pa nisem prejel dovolj globine.

Kako si se odločil, da je katoliška cerkev tista prava zate?
Prvi navdih je prišel od mojega očeta. Nekako me je posedel in mi pokazal dva posnetka o katoliški cerkvi. Enega dr. Scotta Hahna in drugega Johna Bergsama. Nato sem začel obiskovati sveto mašo.

V Dallasu sem spoznal svojega botra Jordana, ki mi je odgovoril na vsa mogoča vprašanja. Boter (angl. sponzor, op. a.) je pri nas nekdo, ki te spremlja in pomaga pri vključitvi v Cerkev. Jordan je igral veliko vlogo zame, predvsem v mojih težkih časih.

Koliko, če sploh, si v ZDA ožigosan, če javno pričuješ, da si kristjan, katoličan?
Rekel bi, da je v ZDA zelo pogosto, da je nekdo kristjan. Skoraj vsak je, vendar to ne pomeni nujno, da prakticira svojo vero. Krščanstvo po mojem ni videno kot kontroverzno.

Če rečeš, da si katoličan, pa že mogoče. Katoliška cerkev namreč ni dobro sprejeta. Ljudje kar predvidevajo slabe stvari, čeprav ničesar ne vejo. Ne vem, zakaj. Mislim, da je le 25 odstotkov Američanov katoličanov, 50 odstotkov pa jih ni katoličanov. Posebej v južnih zveznih državah ni običajno, da si katoličan.

Kako se v Ameriki čuti prisotnost različnih verstev pa tudi denominacij? Ste povezani?
Ne zares. Mogoče so protestantske cerkve povezane, zelo jasno pa je, da je katoliška cerkev nekaj drugačnega. Mislim, da mora biti tako, morda je to sporno mnenje. Ampak katoliški nauk je zelo drugačen.

Kaj pa je tisto, kar te je prepričalo pri katoliški cerkvi?
Nekaj, česar prej nisem imel – evharistija.

Ob selitvi v Ljubljano si začel delčke svojega življenja dokumentirati in objavljati na Youtube kanalu, zdaj imaš celo mikrofonček. Od kod ta odločitev?
Imel sem več namenov. Prvi je, da lahko moja družina vidi, kaj počnem. Klicev je manj, kot bi si želel, ker smo v različnih časovnih pasovih.

Vedel sem tudi, da je moja zgodba unikatna. Zakaj ne bi tega zajel s kamero? Že samo snemanje mladosti mi bo nekoč zagotovo dragoceno. Nisem si mislil, da me bodo gledali Slovenci. Mislil sem, da bodo moje videe pogledali Američani, ki potujejo v Slovenijo. Ko pa sem objavil enomesečni "update", je ta video videlo veliko ljudi. Prav tako je vse skupaj največji prehod mojega življenja in s tem začetek nečesa novega.

Predvsem pa želim biti pristen in iskren. Začel sem se učiti slovenščine in v vsakem videu želim izpostaviti kaj slovenskega. Sem zelo futuristična oseba in se že vidim v 26. tednu učenja slovenščine! Le kako bo?

Torej bova morda čez dve leti imela intervju v slovenščini?
Zakaj pa ne?

Si v deželi Luke Dončića. Ali spremljaš košarko in kako si doživel njegovo selitev v Los Angeles?
Sem velik športni ljubitelj, ampak ameriški nogomet je moj daleč najljubši šport. Med študijem sem igral tudi bejzbol. Zdaj spremljam večinoma ameriški nogomet. Moj najljubši igralec je sicer Nikola Jokić (smeh), Dončića nisem veliko spremljal, ga pa seveda poznam. Glede na to, da naj bi bil top 3 igralec lige NBA, si zagotovo želi biti tako tudi plačan. Če prav razumem, je s prestopom izgubil 130 milijonov. 130 milijonov! Seveda mu ni hudega, ampak to je nor znesek.

Kakšni pa so tvoji načrti vnaprej?
Nameravam spoznati čim več delčkov Slovenije in prikazati svoje življenje kot ameriški študent v Sloveniji. Ne morem verjeti, da še nisem bil na Bledu! Komaj čakam!