Ko je bilo najtežje, si je rekla: “Če je Bog to dopustil, bom pa nosila”

S Katjo se poznava od njenih srednješolskih let, ko je bila zelo dejavna v Novi Štifti. Nepozabno pa ostaja srečanje leta 2021 v Sodražici pri maši ob obletnici smrti Magdalene Gornik. Bilo je v času njenega zdravljenja raka in spomnim se, da mi je zatrdila, čeprav na pogled krhka in nemočna, da je prepričana, da ji bo Magdalena izprosila milosti, saj je domačinka. In skupaj z Marijo sta ji izprosili potrebnih milosti, da se je z močno voljo, prežeto z vedrino, borila in bolezen premagala, mož pa ji je bil ves čas v trdno oporo.

Katja, po poklicu trgovka, se je pred 21 leti poročila z mizarjem Primožem Zakrajškom in z družino živijo v Velikih Laščah. Podarjeni so jima trije otroci: Klara (20), Gašper (18) in Lucija (16). Radi se imajo, njena bolezen pa jih je še bolj povezala.

Zdaj dela polovični delovni čas, ker telo potrebuje nekaj več počitka. "Ja, nisem več tako kot pred zdravljenjem, šport in telovadba pa mi pomagata."

V rokah držite družinsko knjižico …
Ob soočenju z rakom sem se spomnila stavka v družinski knjižici, ki smo jo dobili ob krstu otrok, kjer piše o znamenju križa takole: "Križa pa ne boste samo gledali, temveč ga boste tudi nosili. Nobena družina mu ne uide. Če ne drugače, jo obišče križ, ko pride bolezen."

Že takrat sem se spraševala, zakaj smo zaznamovani s križem, ko sem izvedela za bolezen, pa sem ga sprejela in nosila.

Tast je bil nagovorjen, da obnovi križ, ki so ga podrli, in ga spet postavil. Ko sem zbolela, se je odločil, da ga blagoslovimo in postavimo. Blagoslovil ga je naš župnik Andrej Ojstrež, čez nekaj dni pa sem šla na operacijo.

Kako ste izvedeli za bolezen?
Imela sem kovid, bilo je leta 2020. En mesec kašelj ni in ni ponehal, potem sem otipala še bulo na dojki. Po treh mesecih sem šla na Metelkovo na pregled. Poklicali so me in povedali, da je bula malo sumljiva, da jo bodo odstranili, pa bo vse dobro, so to malo zavili v celofan. Prej sem morala dvakrat na punkcijo na Onkološki inštitut in test je pokazal maligen tumor.

V bistvu sem imela dva in še bezgavko. Ko so prišli izvidi, sem imela konzilij in povedali so, da je rakavo in bo potrebno zdravljenje. Bili so sočutni in me niso jemali kot številko. Prosila sem, naj mi kar naravnost povejo, da vem, kaj in kako. Povedali so mi, da sledi sistemsko zdravljenje: kemoterapija, obsevanje in hormonska terapija. Sprejela sem dejstva in odšla brez joka.

Je bilo težko o bolezni povedati domačim, sodelavcem, prijateljem in sosedom?
Za preiskave sem povedala samo možu, po dveh mesecih, ko sem izvedela diagnozo, pa je bilo treba tudi drugim. Zvečer sem povedala domačim in malo ovila v celofan: "Imam bulo in pokazalo se je, da je rakava. Pa to ni nič takega, je ozdravljivo. Pred mano je težje zdravljenje s kemoterapijo in obsevanji, lasje mi bodo odpadli … Ampak jaz sem v redu in bom v redu, če boste vi v redu." Seveda jim je šlo na jok. Objeli so me: "Mami, bomo skupaj."

Pritrdila sem: "Ja. In molili bomo!" Ob večerih smo potem res molili. Učitelje pa sem prosila, naj jim stojijo ob strani, če bodo videli, da je zanje pretežko.

Povedala sem tudi tastu in tašči, seveda je sledil jok. Tudi v službi sem vsakemu posebej povedala in so se spraševali: "Zakaj ravno ti, ki si tako športen tip in vedno nasmejana?" Mami je bilo najtežje povedati. V življenju je veliko pretrpela, samo še smrti ne, in prepričana sem bila, da bom umrla, zato sem ji rekla: "Saj si že vse doživela, samo še smrti ne. Pride križ in ga sprejmemo."

Mami pa je rekla: "Se pa da Božji načrt tudi preusmeriti. Vsakič se moraš odločiti za življenje." Poslušala sem jo in tudi jaz rekla: "Dragi Bog, zdaj pa se jaz odločam za življenje!"

Kje ste zajemali moč za soočenje s težkim zdravljenjem?
Prej sem se bolj opirala na Boga, ko sem zbolela, pa sem se povsem naslonila na Marijo. Rekla sem si: "To je le ženska stvar." Pred začetkom zdravljenja me je mami spodbudila, naj se priporočim Magdaleni Gornik. Poromali sva do njene rojstne hiše, kapele, groba in se ji priporočili.

Večer pred operacijo me je spet spomnila: "Pa pojdi še k Magdaleni na Goro." In sem šla in se ji z zaupanjem priporočila, naj izprosi tako, kakor ve, da bo dobro in kot si je Bog zamislil. Naslednji dan sem z nasmehom prestopila prag Onkološkega inštituta. Prepričana sem, da mi je to veselje izprosila prav ona.

Od takrat naprej sem vedno z vedrino stopala v prostore Onkološkega inštituta, tudi ko je bilo težko. Tudi Magdalena je trpela, imela pa je notranje veselje.

Kako se je to kazalo na zunaj?
Ni enostavno, ko se srečuješ z drugimi: vsi brez las, danes eden umre, vsak dan kdo, in ti si med njimi. Zadala sem si, da čeprav hodim na zdravljenje, si bom te trenutke naredila lepe, kot da grem na izlet. Ko sem hodila na kemoterapije, sem šla vmes na kavo, redno sem zahajala v kapelo in molila.

V času obsevanj sem spet zbolela za koronavirusom in sem morala biti posebej izolirana, zato sta me pričakali dve sestri in varnostnik: takega spremstva še nisem imela in ga nikoli ne bom imela. Če je Bog to dopustil, bom pa nosila, sem si rekla, ko je bilo najtežje.

Kdaj je bilo najtežje in kaj vam je pomagalo, da ste ohranili veselje?
Najtežje je bilo pri kemoterapijah. Veliko smo molili. Nisem mogla verjeti, koliko ljudi je molilo zame, tudi taki, za katere si ne bi mislila. Družina se je vsak večer zbrala in smo skupaj molili rožni venec. Pa mi kdo reče: "Zakaj si tako vesela?"

In odgovorim: "Zato, ker stalno molim veseli del rožnega venca." Je pa tudi mami veliko molila in darovala svoje trpljenje. Pri naših doma je p. Mari večkrat daroval maše, ves čas me je spremljal tudi domači župnik.

Sosedje so me vsakič po koncu kemoterapije povabili na torto (vedeli so, da sem imela zelo rada sladko). Bili smo povezani z drugimi sosedi in imeli drug drugega. Kako lepo! Poslušali smo se, skupaj molili, se pogovarjali ...

Že prej smo bili povezani, bolezen pa nas je še bolj povezala. Kaj vse Bog naredi, da pride med nas. In ko si najbolj na dnu, si najbližje Bogu.

Pravite, da ste kljub soočenju z bolečinami in lastno nemočjo ostali vedri.
Kemoterapije so bile ob Marijinih praznikih in vedno sem povabila Marijo zraven: "Marija, greva!" Ko zboliš, ti nihče ne more pomagati – fizično sem morala sama skozi to, lahko pa sem povabila Marijo: "Greva skupaj! Pomagaj mi. Tudi Jezusu si pomagala." Simonu iz Cirene pa sem rekla, naj še meni pomaga.

Ste lahko molili, ko je bilo zelo težko?
Včasih sem se pregovarjala z Jezusom, ki zna kar odločno kaj reči. Z Marijo, ki je milina in nežnost, pa nikoli. Ko sem izvedela za bolezen, sem dobila moč, da sem se z njo soočila, svojo veliko nemoč pa izkusila, ko sem ob kemoterapijah oslabela in je bilo čez pol leta, leto še vedno isto.

Preobrat se je zgodil, ko sem sprejela bolezen in živela z njo. Rekla sem si: "To zdravljenje bomo dali skozi." Nič nisem spraševala ali iskala po internetu, nisem brala niti izvidov. Sem pa vse darovala Bogu v čast.

Kako se je vaše življenje spremenilo po soočenju z rakom?
Hvaležna sem za vsak dan, ki mi je podarjen! Notranja molitev je drugačna, še bolj čutim Boga. Prej sem molila iz navade, zdaj sem v osebnem stiku z njim. V vsakem trenutku čutim z Bogom. Rada bi približala Boga ljudem, pa ne vem, kako. Opazujem ljudi in rečem: Kako čudoviti so! V vsakem človeku, v vseh je Kristusova ljubezen, Božja dobrota.

Mami je vedno rekla: "Dajte Boga na prvo mesto. In se vprašajte, kaj bi Bog naredil na vašem mestu." Tako se sprašujem, ko sem v dvomu, in postavim Boga na prvo mesto. Še vedno pa rečem: Bog me ima tako rad! Dal nam je različne svetnike in vsak na svoj način pomaga v določenih trenutkih.

Bolezen ti kaj vzame, pa tudi ogromno da. Spremenila me je in postala sem bogatejša. Tudi Jezus je prehodil križev pot, na koncu pa je zmagala ljubezen. Dal nam je zgled, da je z ljubeznijo vse mogoče.

Z Onkološkim inštitutom ostajate povezani na poseben način tudi zunaj rednih pregledov.
Toliko ljudi je, ki bi jim rada pomagala. Izberem si osebo v čakalnici, ko čaka na pregled, in sem ob njej. Ali pa mi ljudje pridejo na pot in jih potem del poti spremljam. Nimam težav s tem, da ne bi mogla na Onkološki inštitut, ker vidim, da je Bog nekaj naredil in da je moje poslanstvo zdaj tudi to, da sem ob rakavih bolnikih.

Po prehojeni poti pa je pogled zazrt naprej.
Ne vemo, kaj bo prinesla prihodnost. Lepo bi bilo, da bi ostali povezani, da bi znali stopiti skupaj in sprejeti vse, kar bo prišlo, popolnega življenja pa ni.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.