Presenetljiv način, kako lahko očetje ljubijo svoje otroke

Kot oče se zavedam, da me otroci vedno opazujejo. To me pogosto spravi v precejšnjo zadrego, ko recimo posnemajo nekaj, kar običajno govorim ali počnem, in posledično ugotovim, da se resnično moram poboljšati. S samospoznanji me prešinjajo kot strele z jasnega. Ti moji otroci, ki jih imam najraje na svetu, proti vsem mojim najbolj gorečim željam prevzemajo moje najslabše navade.

Pogled v živo ogledalo, ki so moji potomci, me bolj kot karkoli doslej spodbuja, da si prizadevam postati boljši človek.

Želim si biti dober oče. Svojim otrokom želim posredovati dobre darove in ne postati zgled nepopolnosti, ki jim nehote posreduje vse moje najslabše lastnosti. Te dni sem nekoliko bolj previden, kako govorim, katere televizijske oddaje spremljam, kako se z besedami odzivam na življenjska razočaranja in kako porabljam svoj čas.

Biti dober oče ni tako preprosto: svojim otrokom ne morem kar ukazati, naj bodo dobri ljudje. Ne, v to jih moram prepričati s srcem. Dejansko si moram prizadevati, da sem dober človek, da ljubim Boga in sem svojim otrokom zgled ponižnosti. Le tako se bodo naučili.

V dobrem in slabem se bodo moji otroci vedli kot jaz (raje bi videl, da bi se bolj ravnali po materi, ki je veliko bolj prijazna in premišljena). Prav zaradi tega že ves čas, odkar sem postal oče, veliko premišljujem o tem, kdo sem.

Predvsem si želim, da bi moji otroci vedeli, kako jih imam rad. To je daleč najboljše darilo, ki jim ga lahko podarim. Nikoli ne bom popoln, toda otroci naj vedno vedo, da so ljubljeni ne glede na vse. In ne želim si, da bi se zgolj razumsko zavedali, da so ljubljeni, ali da občasno slišijo, ko jim to rečem: želim si, da to občutijo v sami srčiki svoje duše, v svojem najglobljem bistvu.

Obstaja globlja vrsta zavedanja, ki ga premoremo vsi, zavedanja, ki izvira od nečesa presežnega in skrivnostnega, ki se razvija in razdaja samo po sebi. Lahko vemo, da je nekaj resnično, lahko pa se tega tudi zavedamo. Želim si, da bi moji otroci vedeli za mojo ljubezen in da bi se je obenem tudi neposredno zavedali, da bi bili v njej resnično udeleženi.

Nedavno sem odkril presenetljiv način, kako že ves čas ljubim svoje otroke, ne da bi se tega sploh zavedal. O tej globlji vrsti ljubezni nisem nikoli premišljeval, vendar sem ugotovil, da otroci spoznavajo ljubezen, ko vidijo, kako ljubim njihovo mamo, ne glede na to, ali se sam tega zavedam ali ne.

Pogosto, ko zjutraj odidem v službo in se zvečer vrnem domov, svojo ženo objamem ali poljubim. Včasih, ko stoji v kuhinji in čaka, da zavre lonec s testeninami, da bo lahko postregla večerjo, vem, da potrebuje spodbudo (priprava obrokov je namreč njeno najmanj priljubljeno opravilo), zato jo objamem in se malce pogovoriva. Odkar imava otroke, se vsakokrat, ko objamem njihovo mamo, v objem stisne vsaj še en otrok.

Fantov telesna naklonjenost običajno ne zanima preveč, imajo pa svojo različico tega pojava: ko se z enim malce poruvam, takoj pritegnem še druge. Pri deklicah je drugače: posebej ko so še mlajše, se skoraj samodejno pridružijo objemu.

Do nedavnega o tem nisem kaj dosti premišljeval, toda dejstvo, da se pridružijo najinemu objemu, je precej pomembno. Pomeni namreč, da otroci, ko vidijo, kako njihov oče izkazuje ljubezen njihovi materi, začutijo neizrečeno povabilo. Počutijo se del te ljubezni, tudi če so na drugem koncu sobe.

Zanje je nekaj najbolj naravnega, da se pridružijo objemu. Svoje deklice sem že večkrat vprašal, zakaj se vedno pridružijo najinemu objemu, pa tega ne znajo izraziti z besedami. V resnici gre za sodelovanje pri nečem, kar je globlje od besed.

Način, kako ravnam z njihovo materjo, je za otroke seveda zgled. Želim si, da bi hčerke videle, kako naj bi z njimi ravnal bodoči mož, fantje pa, da bi vedeli, kako naj ravnajo s svojimi bodočimi ženami.

Tovrsten zgled je zelo preprosta vzgojna metoda za spodbujanje zdravih in srečnih odnosov tako v naši družini kot tudi v domovih, ki jih bodo nekoč sami ustvarili. Oče, ki svoji ženi izkazuje ljubezen, pomaga ustvariti čustveno varen dom in podporno okolje.

Toda ko rečem, da imam rad svoje otroke, ko izkazujem ljubezen njihovi materi, s tem želim nakazati nekaj večjega od zgolj dobrega zgleda. Tudi otroci se namreč ob tem počutijo ljubljene. Medsebojno naklonjenost staršev čutijo kot izraz ljubezni, ki si jo deli celotna družina.

Ko sem od svoje desetletne hčerke poskušal dobiti kakšen dober navedek o tem, zakaj se vedno pridruži najinemu objemu, sem iz nje izvlekel le: "Bolje je objeti dva človeka kot enega samega."

Ljubezen si razlaga precej na široko, skoraj tako, kot da je to nekaj prehodnega in s prenosom še narašča. Nezadržno se širi in povečuje. Ljubezni si ne delimo le v paru. Vključuje celotno družino. Ko objamem njihovo mamo, hkrati objemam tudi otroke.

Nekateri vidiki starševstva mi povzročajo precejšnje težave. Vsak dan mi ne uspeva dajati zgleda, ki si ga moji otroci zaslužijo. Lahko pa se jutri znova potrudim in stvari izboljšam. Moje težave niso edinstvene: poznam veliko staršev, ki jim dejstvo, da niso popolni, jemlje pogum.

Toda zadnjič, ko sem hkrati objemal svojo ženo in še dve hčerki, sem ugotovil, da si ljubezen vsak dan posredujemo na najrazličnejše načine, ki jih komajda opazimo. Prizadevanje, da se znebimo svojih pomanjkljivosti in postanemo boljši zgled svojim otrokom, je zahtevna, vendar zelo dragocena naloga.

Ali veste, kaj pa ni prav nič zahtevno? Objeti svojega bližnjega (in še koga).

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.