Gospod ji je dal razumeti: “Ta postelja je sedaj tvoj oltar, na katerem se bova darovala”

Uršulinka s. Štefka Klemen je ena izmed tistih ljudi, ob katerih ne ostaneš ravnodušen. Živi in govori z milino, a hkrati z velikim žarom, z ognjem, ki vnema tudi srca drugih.

Je voditeljica Centra za duhovne poklice v Nadškofiji Maribor. A to so le suhoparne besede, saj je veliko več kot to: z vso dušo in telesom je predana poslanstvu, da navdušuje ljudi za Gospoda, da opogumlja mlade, da moli za nove duhovne poklice in za svetost poklicanih.

Je tudi ustanoviteljica številnih skupin za ženske, k čemur jo je spodbudil zgled ustanoviteljice uršulink s. Angele Merici. Številni se nanjo obrnejo s prošnjo za duhovno spremljanje.

Pred dobrim letom je zbolela za rakom. A ko jo danes pogledate, se zdi, da jo je ta preizkušnja celo pomladila. V pogovoru za Aleteio je opisala svojo bogato duhovno izkušnjo, ki jo je v bolezni doživela.

Kako se je rojeval vaš poklic v redovno življenje?
Moj poklic ima pravzaprav več korenin, več vidikov, ki so ga krepili, hranili. Prvi je gotovo moja družina, molitev in versko življenje, ki sem ga srkala v svoji družini že od nežnih otroških let.

Drugo, kar je hranilo moj poklic, je življenje s cerkvijo. Namreč, ko sem bila v drugem razredu osnovne šole, smo v naši družini postali cerkovniki. Cerkev smo čistili, krasili, zvonili smo. Bratje so ministrirali, jaz sem najprej sodelovala v otroškem zboru, potem v mladinskem. Tako da lahko rečem, da je bila cerkev moj dom ali pa drugi dom. Rada sem bila tam, nekaj tako rekoč nebeškega sem doživljala v njej.

Tretji vidik, ki je vplival na moj poklic, je bila bližina samostana. S sestrami uršulinkami sem se srečevala, odkar pomnim. Videla sem, da so srečne. Ko sem se malo bolj zavedela, sem razumela, da živijo za Boga in se razdajajo nam, ljudem, in to bi želela tudi jaz.

Odločilno vlogo pri mojem poklicu pa je imela Marija. V sedmem razredu osnovne šole sem jasno začutila, da sem povabljena, da bi postala res Božja, da me je Gospod izbral. Takoj sem z vsem srcem rekla: "Ja, tukaj sem. Pripravljena sem."

Od takrat naprej sem samo čakala, da sem lahko šla v samostan.

V očaranosti nad Jezusom, ki odzvanja iz vaše pripovedi, so tudi preizkušnje lažje, a vendarle … Nedavno vas je doletela res huda izkušnja, diagnoza rak. Kakšno prognozo so vam dali in kako ste jo sprejeli?
Primarij, ki je prevzel proces zdravljenja, mi je povedal, da imam raka na debelem črevesju, odkrito mi je pojasnil, kaj se dogaja. Dobro zame je bilo, da je bil v začetni fazi, slabo zame oz. za zdravljenje pa, da je bil tumor na zelo neugodnem mestu. Bilo je malo verjetnosti, da bi bila po operaciji brez stome.

Preden sem šla na ta pogovor, sem pričakovala, kaj bo, saj mi je zdravnik že na kolonoskopiji rekel, da stvari niso v redu. Šla sem k spovedi in prosila tudi za bolniško maziljenje. To mi je prineslo velik mir. Rekla sem: "Karkoli bo, Gospod, v tvojih rokah sem." In sem šla v resnici z velikim mirom in zaupanjem na pogovor.

Ampak eno je pripraviti se "v teoriji", drugo pa pogledati kruti resnici v oči …
Ko sem poslušala o vsem, kar me čaka, so seveda prihajale različne misli. "O, Gospod, zdaj gre v mojem življenju zares." Potem je prišla bolečina, najtežja pa mi je bila misel, da bom imela vrečko. Zdravnik mi je namreč napovedal, da bo potrebna stoma. S tem sem se največ borila. Potem sem si rekla: "Gospod, ti veš zakaj. Koliko časa? Kako bo? Zaupam ti! Če si me 65 let varoval, bil z mano, me tudi zdaj ne boš zapustil. Verjamem ti." In sem se čisto izročila v njegove roke. Pomislila sem: "Nenazadnje, če sem zdrava, ti lahko služim. Če sem bolna, ti lahko služim z enako ljubeznijo. Tega mi nič ne more preprečiti."

Dogovorili smo se, da se bomo priporočili blaženemu Slomšku. Že dolgo je moja velika želja, da bi Slomšek končno dosegel čast oltarja (da bi bil razglašen za svetnika, op. a.) in ne morem reči, ali sem si bolj želela, da bi ozdravela, ali da bi bil Slomšek proslavljen. Zame je tako velik svetnik, da sem prepričana, da če bi drugi narodi imeli takšnega svetnika, bi že zdavnaj bil proglašen.

Imeli ste res močno molitveno podporo.
Ko je bilo objavljeno, kako je z mano, se je ta molitvena veriga razširila kot blisk. Toliko molitev, toliko svetih maš, toliko spodbudnih besed, kot sem prejela v tej moji bolezni, nisem prejela v vsem življenju. Res sem se čutila nošena na Božjih rokah. "Karkoli se zgodi, zaupam ti. Gospod, hrepenim po tebi. Morda je že prišel čas, v redu, Gospod! Seveda bi še kaj rada naredila za tvoje kraljestvo, še koga pripeljala k tebi, da bi po meni doživel tvojo ljubezen. Ampak ti veš, kakor ti želiš."

V tej bolezni sem večkrat ponavljala: "Moj oče, prepuščam se ti. Stori z menoj, kar hočeš, kar ti je všeč. To bo všeč tudi meni. Daj mi moči, da bom to lahko prenašala."

Velikokrat si zapojem psalm Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka (Ps 23). Tako sem si tudi pela: "Tudi če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj." To me je dvigalo, krepilo. Ljudje so se kar čudili. Niso mogli verjeti, da imam raka, a se vseeno smejim. Ampak to ni bilo moje. Res čutim in priznavam: To je bila milost. Gospod je dal, da sem vso to bolezen lahko sprejela in jo nosila z njegovo pomočjo.

Taka diagnoza prinese težko zdravljenje, bolečine, negotovost. Kaj vam je bilo v obdobju bolezni najtežje?
Najprej telesne bolečine in slabosti. V prvi fazi zdravljenja so mi predpisali kemoterapijo in obsevanja. Vendar sem že prvi dan po kemoterapiji imela takšne krče, da nisem vedela, kako bo šlo. Drugi dan je bilo bolje, tretji dan me je pa tako stiskalo pri srcu, da sem rekla: "Štefka, konec je s tabo, pripravi se na odhod."

Potem so mi spremenili zdravljenje in mi predpisali samo obsevanja. Po obsevanju sem imela kar tri tedne bolečine, krče, slabosti, tako da sem se res počutila slabo. Tudi potem po operaciji so prišle bolečine, slabosti, vse vrste tegob.

Najtežje od vsega pa mi je bilo, da za največje praznike nisem mogla k maši, kar se mi v življenju še ni zgodilo. Bila sem res žalostna, ležala sem v postelji, nemočna.

Potem pa mi je Gospod dal razumeti: "Ta postelja je sedaj tvoj oltar, na katerem se bova darovala."

Tudi v teh težkih preizkušnjah mi je Gospod dajal toliko moči in tolažbe, da sem se lahko, ko je bilo najtežje, pridružila Jezusovi daritvi in sem lahko z njim ponavljala: "To je moje telo … boleče telo, slabotno telo, ki se daje s tabo." Čutila sem, da me Gospod vabi, da zdaj z njim živim mašo, daritev. Vse to trpljenje, bolečine, slabosti, vse sem darovala za ljudi, ki jih spremljam: za te, ki hodijo na duhovne vaje, za nove poklice, za nadškofa, za Cerkev, za …

To moje bivanje v postelji je postalo res maša, zelo občutena daritev z Jezusom. Bolj sem jo doživela, kot če bi bila pobožno v neki cerkvi.

Ko sem osmislila trpljenje tako, da sem ga darovala za te ljudi, je izgubilo ostrino. Nisem se več toliko ukvarjala s tem, kako močno me boli, ampak sem vse to darovala. Včasih mi je celo "zmanjkalo" trpljenja, ko pa sem imela toliko ljudi, za katere sem želela moliti! Malo odštekano se sliši, ampak tako je bilo.

Kako zdaj doživljate post in veliko noč? Verjetno imata drugačen okus, kot sta ga imela pred to preizkušnjo.
Ves ta proces me je prečistil. Dal mi je nov pogled na življenje. Veliko nebistvenih stvari čisto odpade, ostane samo bistveno. Ostane On. In bistveno je le, kaj On želi in kako z njim živeti polnost.

Bolj sem tudi pridružena njegovi daritvi, ker mi je v trpljenju dal izkušnjo, da sem s svojim telesom pridružena njegovemu trpljenju. Njegovo telo, ki se daje, in moje telo, ki se daje. Samo v telesu mu lahko služim. Z njim ponavljam: "To je moje telo, to je moja kri, ki se daje s tabo za odrešenje sveta."

Čutim, da je pravzaprav to moje bistvo – jaz sem njegova, On je pa moj. On se daruje za odrešenje sveta in jaz se podarjam z njim.

Pri mojih večnih zaobljubah smo v berilu brali: "Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj" (Flp 3,13) … "da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju" (Flp 3,10). Ne zato, ker On že ne bi vsega zaslužil, On je vse zaslužil, vse nam je dano. Ampak čutim, kako veliko mi zaupa, da lahko s tem, kar sem, čeprav nisem vredna, sodelujem pri njegovem odrešenjskem poslanstvu. Nedoumljivo. Res milost.