“Zelo mi je žal, da dandanes toliko otrok ni krščenih. Mislim, da bodo to pogrešali”

"Biti kristjan pomeni živeti življenje po evangeliju," razmišlja Ingrid, ki si želi, da bi bila krščena že kot dojenčica. Odkar pozna Boga, je srečnejša kot kdajkoli prej.

Leta 1974 je bila v Španiji še krščena večina otrok. Vendar Ingrid prvega zakramenta ni prejela kot dojenčica. Njeni starši so sklenili, da ji prepustijo odločitev, ali želi biti del Katoliške cerkve, ko odraste. Za ta korak se je odločila 50 let pozneje.

Ingrid bo krščena med velikonočno vigilijo v katedrali v Solsoni (Španija). Njen boter bo njen oče. "Starši so bili tisti, ki so izbrali, da se lahko sama odločim, ko bom odrasla, in zdaj sodelujejo pri mojem vstopu [v Cerkev]," pojasnjuje za Aleteio.

Ingrid kar prekipeva od veselja: "Srečnejša sem kot kdajkoli prej. Sem tam, kjer bi morala biti. Končno delam prav," pripoveduje z žarom v očeh. Z vso resnostjo prizna: "Zelo mi je žal, da dandanes toliko otrok ni krščenih. Mislim, da bodo to pogrešali."

"Tistim, ki imajo otroke, pravim: krstite jih! Ne veste, koliko dobrega jim boste s tem naredili. Omogočite jim to od začetka; naredite nekaj, česar se bodo lahko oprijeli, živeli in poznali," nadaljuje.

"Meni starši niso olajšali poti. Niso imeli slabih namenov, toda to je del, za katerega vedno čutiš, da manjka," pravi.

Ingrid se je rodila v Barceloni. Čeprav ne ona ne njena sestra nista bili krščeni, so ju starši, nedejavni katoličani, vpisali v katoliško šolo. Tam je bila deležna verske vzgoje, vendar se je vedno počutila nekoliko izločena med svojimi sošolci, ki so imeli zakramente in sodelovali pri maši.

Kot odrasla se je preselila v gorsko vas Bagà. Ob stiku s tamkajšnjo krščansko skupnostjo je začutila potrebo, da vzpostavi svoj odnos s Cerkvijo. "Čutila sem, da mi nekaj manjka, da je nekaj, česar nisem dobro razvila," se spominja.

Več informacij je začela iskati v tamkajšnji manjši župniji. Duhovnik p. Gaspar Comellas jo je sprejel v katehumenat. Začela je dvoletno pripravo na prejem treh zakramentov – krsta, obhajila in birme, prepričana, da nikoli ni prepozno za ta korak.

Ingrid je poslušala kateheze z otroki, ki so se v vasi pripravljali na prejem prvega obhajila. Lani so bili v skupini štirje otroci, stari šest oz. sedem let, letos jih je pet.

"Bila so zelo bogata srečanja. Ker te izkušnje nisem mogla doživeti, ko sem bila v njihovih letih, je bilo, kot da bi znova odkrila tisto ljubezen, ki je nisem izkusila, skozi njihova vprašanja, ki so tako nedolžna in iskrena," pravi z nasmehom.

Po srečanjih z otroki je skupaj z župnikom predelala knjigo Španske škofovske konference, napisano posebej za katehumene.

"Poglabljala sva se v veroizpoved, Gospodovo molitev, v to, kaj najpreprostejše stvari pomenijo, na primer kaj so nebesa, pekel in greh," pojasnjuje. "Duhovnik je bil temeljni kamen v mojem procesu." V teh dveh letih je Ingrid na novo odkrila Sveto pismo in poslušala duhovnikovo razlago, spoznala pa je tudi Svetega Duha.

"Ko vidiš, da nisi najpomembnejši, da je nekaj drugega ... To je zelo osvobajajoče in pomirjajoče!" pojasnjuje. "To mi je dalo izjemno mir in me zelo potolažilo."

V katehumenatu, pojasnjuje Ingrid, "moraš malo odvreči plasti zunanjega sveta, se osredotočiti, razmisliti o pomembnem, o dejstvu, da si tukaj z razlogom".

"Pogrešala bom trenutke priprav, ker so me obogatili. Zaradi njih sem znova odkrila stvari, ki so mi jih razlagali kot otroku, s podvojenim navdušenjem."

Po krstu namerava Ingrid ostati aktivna v župniji. Pomagala bo pri vzdrževanju cerkve, sodelovala pri svetopisemski skupini in seveda redno hodila k maši.

"Počutiš se del nečesa, kar te presega," pravi. "Ta občutek, ki ga doživiš kot posameznik, ne vodi nikamor. Moraš ga deliti."

Ingridin mož, ki ni bil krščansko vzgojen, jo spremlja k maši in tudi pomaga pri nekaterih opravilih v župniji.

Biti kristjan zanjo pomeni "živeti življenje po evangeliju, po navodilih Svetega pisma, vse drugo pa je površno ... Ko ti klikne, občutiš izjemno osvoboditev".

Med pogovorom omeni svetega Avguština iz Hipona, ki je po neurejenem življenju postal kristjan, saj "ni vsak samodejno poklican, da bi bil katoličan".

Toda "dejstvo, da si starejši, ne pomeni, da bi moral nehati iskati in to živeti," poudarja. "Obstaja prepričanje, da krščansko življenje vključuje veliko omejitev, veliko žrtev, da mu sledimo do potankosti, a je ravno obratno: osvobojen si, počutiš se veliko bolj izpolnjenega," pravi.

"Ni pomembno, ali ste stari 70 let; nikoli ni prepozno, da bi našli Gospoda," pravi. "In ko si starejši, to doživiš na drugačen način. Še bolj uživaš, ker se počutiš dobrodošlega, tudi če nisi sledil običajni poti, in to je zelo tolažilno."

"Kot bi bil odpisan, pa te vzamejo nazaj, Jezus te naredi za svojega," še dodaja Ingrid. "Moraš si želeti, a za Gospoda nikoli ni prepozno. Lahko bi rekel: 'Zdaj je vseeno, če tega nisem storil do zdaj ...' Ne, naredi to!"

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.