“Ko sem zvečer zaspala v solzah, me je najbolj pomirjala vera”

Anja Vidmar Miletič je žena in mamica treh fantov, eden od njih je že v nebesih. Zelo rada ustvarja, najraje prikupne kvačkane izdelke. Izhaja iz ljubeče družine, ki pa ni živela vere, zato tudi nima zakramentov. Oziroma jih ni imela do danes, velike sobote, ko bo prejela sveti krst. Za tako pot pa je zelo hvaležna, pravi. "Ker me je Bog k sebi poklical na prav poseben način."

Kako se je zgodil Božji klic na ta "prav poseben način"?
To se je zgodilo pred približno letom in pol. Takrat so se pojavili bolezenski znaki, zaradi katerih sem šla na pregled. Zdravnica je izrazila sum na raka materničnega vratu. V obdobju, ko so potekale preiskave, so se simptomi samo še stopnjevali in vse je kazalo na omenjeno diagnozo. Potrebovali smo le še uradno potrditev.

V tistem obdobju sem se prvič zares začela zatekati k molitvi in k prošnjam. Seveda me je bilo strah. Ko sem zvečer zaspala v solzah, me je najbolj pomirjala vera. Neki večer, ko sem premišljevala o svoji prihodnosti, me je preplavil strah. Spraševala sem se, kako bi se moji bližnji soočili z izgubo, če mene ne bi bilo več. To je bil prvi šok – soočenje s smrtjo. Kaj bodo brez mene?

Kaj je sledilo?
Takrat sem odprla TikTok, ki je dandanes prisoten povsod. Med brskanjem sem naletela na prenos v živo, kjer je neka ženska iz tujine pričevala o svojem spreobrnjenju. O težkem razmerju, težavah z alkoholom, o tem, kako se je življenje spremenilo, potem ko je srečala Boga. Takšnih vsebin prej na omrežjih sploh nisem videvala, zato verjamem, da mi je bilo to v tistem večeru dano.

Vstopila sem v to "sobo", kot temu pravijo, kjer je bilo več kot 2000 ljudi. Komentarji so švigali drug za drugim. Napisala sem preprost komentar: "Ali lahko, prosim, molite zame?" To je bilo vse. Ta tujka, ki me ni poznala, je izmed vseh teh komentarjev opazila ravno mojega. Vprašala me je, kaj se dogaja. Napisala sem, da čakam izvide in da me je strah, ker sumijo, da imam raka. Prosila sem za molitev. Takrat je cela soba začela moliti zame. Ne moji znanci, ampak popolni tujci.

Naslednje jutro sem prejela klic iz bolnišnice. Povedali so mi, da je z mojim zdravjem vse v redu. Tisti dan so vsi simptomi izginili in se nikoli več niso vrnili. Verjamem, da me je Bog ozdravil.

Kako je vera preobrazila njeno življenje? Oglejte si v videu.

Omenili ste, da ste ob prejemu diagnoze začeli moliti in prositi. Kako ste znali, če pa vas nihče ni naučil moliti?
Že kot otrok sem bila vpeta v vero, predvsem po zaslugi verne babice. Velikokrat sem šla z njo k maši, hodila sem tudi k šmarnicam. Že takrat sem si želela, da bi bila krščena, a nekako ni bilo mogoče. Očitno ni bil pravi trenutek. Bog je imel zame drugačen načrt, pot, po kateri sem morala priti do njega.

Kljub temu, da moji starši niso živeli vere, sem poznala osnovne molitve. A verjamem, da ni nujno poznati veliko molitev. K Bogu sem se obračala iz srca, iz bolečine. Obrnila sem se k njemu ne le s prošnjami zase, temveč tudi za svojo družino. Če se meni kaj zgodi, naj Bog skrbi zanje in jih vodi na pravo pot.

Kako ste zaupali prav Bogu? Danes svet ponuja ogromno alternativ, ki jih ima za bolj "moderne".
Ko gledam nazaj, čutim, da sem to zaupanje ves čas nosila v sebi. Vedno sem imela občutek, da je to prava pot. Ampak ker vere nisem zares živela, sem v najstniških letih nekoliko zašla. Vedno pa pravim, da se nisem nikoli povsem obrnila proč od Boga, ampak sem bila proti njemu obrnjena z ramenom, ne s hrbtom.

Rada sem šla k maši, pa čeprav sem v cerkvi le sedela, nisem znala vsega moliti. Nisem potrebovala molitev. Molila sem s svojimi besedami. Verjamem, da je bilo za Boga dovolj, da me je videl, kako v tistem trenutku sedim tam in govorim z njim, ga prosim. Bog nas gleda v dušo, vidi, kdaj smo resnično obrnjeni k njemu.

Kako pa se je potem rodila želja po krstu?
Ta želja je bila v meni že dolgo. Po vsem, kar se mi je zgodilo, sem rekla: zdaj je čas. Takrat se je v meni zgodilo pravo spreobrnjenje. Prehodila sem pot od najstniškega, norega obdobja z zabavami, upiranjem šolskim obveznostim in staršem do notranje potrebe po tem, da znova najdem sebe, predvsem po izgubi otroka. V moji preteklosti je bilo veliko dobrega in slabega, a vse te stvari so pomembne, da sem danes tu.

Kako pa ste konkretno zakorakali proti krstnemu kamnu?
Že kak teden po omenjenih dogodkih sem poiskala kapucina, brata Mateja, in izrazila željo, da bi prejela vse zakramente. Ob tem pa sem posebej poudarila, da si ne želim zgolj prejeti zakramentov, temveč se tudi česa naučiti. Zanimalo me je, ali obstajajo kakšne delavnice ali priprave.

On mi je takoj pojasnil, da priprava traja skoraj leto dni, in bila sem resnično vesela. V tistem času pomislila tudi na oba sinova – starejši že obiskuje verouk, mlajši pa se veliko nauči preko nas. Nekaj časa sem s starejšim tudi sama obiskovala verouk, kolikor mi je to dopuščala služba, saj sem si želela prejeti čim več znanja. Nisem imela osnov – v sebi sem sicer čutila vero, a nisem poznala pravil in smernic, kako živeti krščansko življenje. Pomembno mi je, da to na pravilen način predam tudi otrokom.

Kako je vera spremenila njeno življenje? Kakšno duhovno popotnico bi rada dala otrokom? Kaj ji pomeni kvačkanje? Oglejte si v VIDEU.

Je vaš mož veren?
Da, moj mož je veren in ima vse zakramente. Tudi njegova družina je zelo verna. Prav on nam je na začetku največ povedal, kako stvari potekajo. Kupili smo si Sveto pismo in ga z navdušenjem brali, si zapisovali molitve. On nas je uvajal, zdaj pa to skupaj živimo. Danes smo povezani in vera je postala del našega vsakdana. O tem se veliko pogovarjamo, vedno znova odkrijemo kaj novega.

V današnjem, vse bolj sekulariziranem svetu se poudarjajo mladost, lepota, uspešnost, kjer smo vsi pod vplivom filtrov in popolnih podob – kako lahko vera, ki uči ponižnost in odpuščanje, pripomore k bolj polnemu življenju?
Vera je nekaj zelo širokega, a hkrati predstavlja jedro, ki nas vedno znova usmerja na pravo pot. Tudi če kdaj zaidemo, se s pomočjo vere znamo vrniti nazaj. Prav zato je pomembno, da se vsak dan obračamo k Bogu – v molitvi, v prošnjah, z branjem Svetega pisma ali duhovne literature. Tudi naši možgani potrebujejo, da se znova in znova spomnimo. Ni dovolj, da zgolj govorimo o veri – treba jo je živeti, jo premišljevati, občutiti. Vera nas ohranja v ponižnosti. Skozi branje Svetega pisma, pogovor z drugimi, premišljevanje nas drži, da ostanemo dobri. Pomembno je, da se iskreno pokesamo, če kdaj skrenemo s poti.

Kakšno vlogo ima pri tem skupnost? Nekateri pogosto rečejo: "Verujem, a Cerkev ni zame."
Zame je skupnost izredno pomembna. Ko sem začela redno hoditi k mašam, sem tam začutila neko novo družino. Še bolj pa se mi je svet odprl pri družinskih katehezah. Tam sem spoznala družine, ki so nam podobne – po starosti otrok, po vrednotah. Skupaj res živijo vero, predajajo jo otrokom. Prej sem imela občutek, da sem v tem bolj sama, potem pa smo si začeli izmenjevati kontakte.

Dobila sem informacije, kje se kaj dogaja. Sčasoma smo postali čudovita skupnost. Zgodbe teh ljudi me navdihujejo. Spomnim se tudi duhovnih vaj v Stični – to je bila res neverjetna izkušnja. Popolni neznanci ti iskreno zaupajo osebne stvari, težave, ki so jih imeli, zdaj pa so na pravi poti. Takšna skupnost, takšna družina, bi se morala širiti – postajati vse večja in močnejša.

Zakaj se ne?
Telefoni in vsa ta sodobna tehnologija so po eni strani res odlični, a po drugi strani so nas precej oddaljili drug od drugega. V to smo vpeti vsi – starši, stari starši, otroci, ki se s tem že rodijo. Izgubili smo tiste pristne pogovore, predajanje življenjskih izkušenj znotraj družine. Danes se otroci učijo prek interneta, kjer pa, vemo, ni vedno vse dobro. In ko enkrat vstopijo v ta virtualni svet, jim je pogosto tisto, kar vidijo tam, dovolj – ne potrebujejo več resničnih, pristnih odnosov.

Poleg tega se soočamo z vedno večjo raznolikostjo – priseljenci, različne kulture, vere, razdrobljenost. In včasih se zdi, da se kristjani v tej poplavi tehnologije, sprememb, pa tudi nekaterih čudnih stvari, ki so se dogajale znotraj Cerkve, kar malo skrijemo. In to je škoda. A po drugi strani, ko vstopiš v neko skupnost, ki ji pravim kar družinica, ugotoviš, da sploh ni tako majhna, kot si sprva mislil. Le stopiti moraš na to vmesno pot. Kako do tja? Tisti korak je najtežji. Ko enkrat stopiš, ugotoviš, da nas je veliko.

Kaj pa lahko sami naredimo, da se stvari vsaj malo spremenijo?
O tem moramo govoriti naglas. Velikokrat pride na tapeto tema, koliko o veri govorimo s prijatelji. Tudi če se zgodi, da nas kdo pogleda malo čudno. Ampak če petim prijateljem nekaj poveš in se to vsaj enega od njih dotakne, si že veliko dosegel. Naslednjič nagovoriš drugega, potem še tretjega in tako naprej. Premalo govorimo o svojih doživetjih, pričevanjih, svoji veri, ki nam je bila morda položena v zibelko. Kaj je narobe? Zakaj nam je o tem nerodno govoriti? Meni ni več. V najstniških letih pa je bila to tabu tema.

Danes pa z vsem srcem o tem govorim naglas. Včasih se koga dotakne, včasih ne – in tudi to sprejmem. Pomembno je, da si tam za tiste, ki jih to nagovori. In ti ljudje te potem tudi poiščejo.

Kaj vam je vera v zadnjem letu dala – vam in vaši družini?
Ogromno. Pri nas se je res vse začelo obračati na bolje – tako na področju materialnih stvari, sodelovanja kot tudi partnerstva. Z možem se veliko več pogovarjava, ponavadi najin pogovor izhaja iz svetopisemskega odlomka ali vprašanja, ki me zanima. Pogosto kaj vprašam, ker še ne vem vsega. A vera nam je prinesla posebno povezanost, ki je prej nismo imeli. Pred tem smo živeli bolj iz dneva v dan. Bili smo hvaležni, veseli, da smo zdravi in da nas je življenje izoblikovalo. Zdaj smo povezani na povsem drugačni, globlji ravni. Takšne notranje povezanosti, kot jo imamo zdaj, še nismo nikoli občutili.