Prazen grob spoštuje mojo svobodo: lahko verujem ali tavam v dvomu

Rad bi bil zraven, ko se je Jezus rodil, ko je moral bežati kot begunec, pa potem, ko je kot mladostnik učil farizeje in pismouke. Rad bi bil zraven, ko je ozdravljal, hranil množice, učil, kako bi rad bil zraven, ko je po pobočju malo nad jezerom sejal blagre, rad bi bil zraven, ko je poklical Lazarja k življenju, ko je dal besedo osvobojenemu in utišal hinavce.

O, čemu vse bi rad bil priča! Stiska pa me njegov zadnji skupni večer s prijatelji. Tako jih imenuje. In to jim je. Prijatelj. Nisem več prepričan, da bi rad bil zraven, ko bi me premagal spanec Getsemanija in ko bi ga moral gledati zvezanega, pretepenega, vnaprej obsojenega. In tudi če bi vztrajal, da bi bil še vedno zraven, verjetno od žalosti oči in srce ne bi več videlo, tudi če bi bilo zraven groba.

Smrt je legla na oči, um in srce. Do današnjega dne. Prazen grob spoštuje mojo svobodo: lahko verujem ali tavam v dvomu.

Navsezgodaj zjutraj, ko je še tema, se je začela pot v svobodo. Dan po soboti se je začel eksodus. Pa vendar je potreben korak v temo, kakor je bil potreben klic v nič: Bodi svetloba! Kakor takrat, ko se je rodilo stvarstvo, se v veliki noči ponavlja novo stvarjenje. In vsak bo priča temu novemu klicu v Življenje.

Oznanilu iz teme, da so Gospoda ukradli, je sledil tek. Ni sledu vere, ne razumevanja, na delu pa je prebujena ljubezen in spoštovanje in tista nebogljena stvarca, upanje, ki kot drobčkan David premaga prestrašen razum in obupano nevero. Učenca sta tekla. Srce je začelo znova biti. Na ustnice je prišla barva in iskrena molitev. Treba je teči. Ni bilo potrebno več veliko. Janez je videl in veroval.

Kaj je videl? Je videl Jezusa? Je videl znamenja vstajenja? Je srečal priče vstajenja. Prazen grob in prtič z Jezusove glave posebej zvit na drugem kraju. Dovolj je bilo. Srcu, ki je na poti, ki išče živega Boga, so dovolj že drobna znamenja, ki jih ob življenjski poti pušča Življenje.

Ne gre za spominjanje in obujanje spomina. Zgodba se dogaja zdaj. Tvoj grob je prazen. Tvoj tek h grobu obrodi iz žalosti veselje. Učenci niso razumeli in ti ne razumeš. Pa kaj?! Tvojega groba se dotikajo nebesa. Tvoj strah stražita angela, da nima več moči. In tvoje jecljanje postaja hvalnica, tvoje življenje aleluja Bogu in svetu.

Bistvo krščanskega življenja je ravno to: verjeti neverjetno, ljubiti, kar svet sovraži, upati, čemur razum ugovarja, in se otroško zaupljivo odreči dokazom ter prijeti prebodeno dlan Boga v svojo dlan. Srce hrepeni, da bi verovalo, srce hrepeni, da bi ljubilo, srce hoče živeti. Odgovor se skriva v grobu, no, ga že ni več tam. Vstal je, kakor je rekel.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 13-14.