Gospod je vstal, aleluja! S. Mirjam, priorica karmeličanskega samostana v Mirni Peči, in s. Benedikta sta nam v pogovoru približali praznovanje velike noči znotraj njihove skupnosti.
Kako je videti vaše vstajenjsko jutro in še prej vigilija?
S. Benedikta: Zelo je slovesno.
S. Mirjam: Vigilijo imamo ob 23. uri, ko se pričakovanje že prevesi v Jezusovo vstajenje. Takrat vstopimo v praznovanje, sprejmemo Njegovo odrešenje, dar življenja, ko smo prešli iz smrti v življenje.
S. Benedikta: Zame je vigilija prehod, podobno kot prehod skozi Rdeče morje, in to vedno znova doživljam z vso silo. Ne gre samo za neki obred, ampak nekaj, kar se zgodi z vsem človeštvom. Ob berilih doživljam, kot da gremo skozi morje, na koncu pa je obljubljena dežela, ko na vse grlo zapojemo alelujo. Zadaj mora biti vera, drugače je vse prazno.
S. Mirjam: Vstajenje se zgodi v naših globinah. Bili smo mrtvi in zdaj nas je Jezus oživil. V postnem času me je pogosto spremljala Božja beseda, ki jo poslušamo na velikonočno jutro: "Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu," (Kol 3,3). Zdaj vstanemo z Njim. Lepo mi je, ker vem, da je pri tem zbrana vsa Cerkev: domači, vsi, ki jih poznamo in s katerimi smo povezane prek pošte, pa naše rajne sestre, domači rajni, vsi ti, o katerih smo brali, od preroka Izaija, Abrahama, Mojzesa, vsi sveti, ki so verovali; vsa ta vera je združena in nas nosi, podpira. To je nekaj veličastnega!
S. Benedikta: Tri dni prej se vse dogaja v žalnem tonu. Molimo tišje. Potem zapojemo z vso silovitostjo in hkrati vključimo vse stvarstvo, naravo in vesolje. Skozi nas vse poje aleluja. Jezus je vstal v tem stvarstvu in to stvarstvo je na neki način preobraženo v njem; ne še v polnosti, malo še vzdihuje in trpi, ampak se bliža prav skozi našo vero.
V čem je ta dan praznovanja drugačen od ostalih dni?
S. Mirjam: Povsod se pozna, da je praznik. Najprej v veselju nad odrešenjem, pa tudi navzven. Kapela je spet okrašena, kar v postnem času ni. Potem pojemo z vsem srcem in na vso moč. Tudi tisto osebno srečanje, ki se zgodi v uri premišljevanja v tišini, in molitev brevirja, vse je velikonočno. Jezusovo vstajenje se zgodi v srcu, je v bogoslužju in odmeva v življenju.
Po dnevih tišine, sploh v velikonočnem tridnevju, imamo čez cel dan pogovorni dan. Spet imamo rekreacijo, razvedrilo, več smo skupaj, čutiti je pravo družinsko vzdušje. Spet sprejemamo obiske.
S. Benedikta: Dan je čisto drugačen. Ne le, da v postnem času nimamo obiskov, tudi ne pišemo in ne beremo pošte, razen matere priorice.
S. Mirjam: Ko si zvečer voščimo za praznik, posredujem voščila, ki nam jih pošljejo mnogi. Takrat je sicer še nekaj ur do vigilije, ampak že vstopamo v praznovanje.
S. Benedikta: Po velikonočni vigiliji pa nam mati (priorica s. Mirjam, op. a.) razdeli vsa voščila, pošto, pove tudi, da so spokorne vaje končane.
Sama izkušam, da se v karmelu res zna praznovati. Velika noč ni samo en dan, potem pa spet padeš v neko rutino. Pri nas je praznovanje še naslednja dva dneva na vrhuncu in še vso velikonočno osmino. Veliko se družimo, pojemo, občudujemo cvetje na vrtu. In tudi vsemu času po veliki noči se pozna, da je drugačen.
Z veliko nočjo je stvarstvo prenovljeno. Vsaka stvar, ki jo premakneš, ko kuhaš … zdaj si nov človek! Ne moreš, ne smeš se vrniti nazaj v rutino.
Kako velikonočno veselje živeti tudi v naslednjih dneh?
S. Benedikta: Nam dnevni red omogoča, da imamo vsak dan dve uri notranje molitve, ko smo v tišini z Gospodom. Imamo tudi duhovno branje. To pomeni, da se lahko usidraš, ostaneš usidran in greš v delo in dolžnosti z neko duhovno trdnostjo. Saj te vrže ven, vsak dan znova, ker smo vsi grešni. Ampak veš, kam se lahko vrneš in začneš znova. Prosiš odpuščanja, ga prejmeš in ga lahko tudi daš bližnjim. Da bi bili naši odnosi lahko lepi, se mi zdi ključna stvar odpuščanje. Potem se velika noč pozna v polnosti.
S. Mirjam: Ko smo cel postni čas spremljali Jezusovo pot trpljenja, smo bili nagovorjeni, da smo ves čas z Jezusom. Zgled nam je Božja Mati, ki je bila blizu Jezusu ob njegovem trpljenju in polna sočutja. Podobno je s prehodom v veliko noč: življenje se ne ustavi pri grobu, smrti, ampak gre v vstajenje. Tudi tu je potrebna vera, da lahko iz te vere živimo.
S. Benedikta: Za obhajanje velike noči je potreben 40-dnevni post. To je pot osvoboditve, ki vodi k resničnemu vstajenju in ni samo nekaj zunanjega.
S. Mirjam: Ko v letošnjem svetem letu premišljujemo o upanju, želim okrepiti prav to, da upanje najprej vstopi vame, tako da dopustim Bogu, da nekaj naredi v meni.
Kateri lik iz vstajenjskih odlomkov evangelija vam je najbližji oz. s kom se najbolj poistovetite in zakaj?
S. Benedikta: Meni pride prva na misel Marija Magdalena in njena pot vere ob grobu. Vidi prazen grob, vznemirjena je, teče k učencem. Potem vidi dva angela, ki sedita tam, kjer je ležal Jezus. Nazadnje vidi Jezusa, pa ga ne prepozna, dokler je on ne pokliče po imenu. Takrat se v njej zgodi vstajenje, njeno dokončno odrešenje, ki ga Jezus pripravlja že prej.
Nadaljnjih 50 dni se je prikazoval učencem in potem šel v nebo. Morda si s tem odhodom razlagamo, da nas je zapustil. Ampak Cerkev živi naprej, je njegovo vstalo Telo. Zdi se mi, da je Magdalena znamenje vere za nas. Zdaj je Kristus tukaj med nami, ni nam ga treba pogrešati. Kjer smo verniki, njegovi udje, tam je tudi naša Glava.
S. Mirjam: Tudi mene nagovarja Magdalena, pa Marija in učenci. Najbolj se najdem v kakšnem takem liku, ki potrebuje malo več časa, da lahko veruje. Tako Bog ve, da ga tudi jaz potrebujem. Hkrati se lahko naslonim na Marijino vero.
Katere vaše grobove je Jezus odprl, premagal in kako?
S. Benedikta: Na veliko soboto popoldne vsakič začnem doživljati nekakšno stisko, tesnobo. Lahko me zmoti nekaj čisto banalnega, ampak zelo konkretno pritisne na neko mojo rano, na nekaj neodrešenega. Čutim, kot da se mi začne duša razstavljati. Razmišljam, ali je bil morda postni čas zaman. Takrat ne morem drugega kot biti Peter, ki se potaplja, in klicati: Jezus, reši me. To je edini klic, ampak je na življenje in smrt. Vedno se zgodi, da me Jezus reši. On stegne roko in odpre neko pot, spoznanje, odpre oči, nekaj očisti in razsvetli. Potem se mi začne velika noč.
S. Mirjam: Pri meni je to, da ga prosim, da lahko sprejmem sebe in situacije, stiske ljudi, ki se me dotaknejo. Ampak velikokrat, ko hočem sama, s svojo močjo, pridem do tega, da ne zmorem. Na konkreten način mi Jezus pomaga pri izročanju, sprejemanju. Tisto "moje" mora umreti, da Jezus vstopi in lahko ostane in jaz ostanem v Njem.
S. Benedikta: Vsako leto me gane, ko nas mati pred velikonočno vigilijo povabi, naj vstopimo v velikonočno veselje.
S. Mirjam: Zelo mi je močan tudi trenutek, ko imamo v skupnosti na veliki četrtek lavabo, umivanje nog. To, da ti sestre pustijo, da jim lahko umiješ noge, je izredno pomenljivo. Takrat se posebej močno zavedam, kaj Jezus dela za nas. Občutim njegovo močno ljubezen in to, da je postal človek, eden od nas, in se na tako nevsiljiv način daje na razpolago.
S. Benedikta: Novi človek je ravno v tem, da se vedno znova odločim, da želim iti po poti križa, da ga ne želim odvreči in da ne bom iskala svoje slave, ampak sledila Njemu.
Kako se je spremenila vaša predstava velikonočnega praznovanja, odkar ste v samostanu?
S. Mirjam: Jaz imam zelo lepe spomine na domače praznovanje, ki je bilo predvsem vezano na bogoslužje svetega tridnevja v cerkvi. Praznovanje pa se je seveda poznalo tudi doma. Prva zunanja stvar, ki mi je v samostanu res zelo všeč, je, da v sredo pred velikim četrtkom zaključimo s pospravljanjem. Doma smo to počeli do zadnjega, pač spada zraven. Tisto pravo veselje je bilo čutiti pri večernih obredih v cerkvi. Vedno pa je pomembno, da sama dopustim, da se me to dotakne, da gre skozi srce. V samostanu se tega lažje učim in bolj zavedam, tudi s pomočjo dnevnega reda.
S. Benedikta: Tudi jaz po vseh letih v samostanu bolj razumem, kaj se dogaja pri obredih. To je ogromna razlika. Takrat nisem razumela vsega dogajanja. Treba je brati, poslušati, iti na duhovne vaje, da se v tebi odpre prostor za milost. Se pa vstajenje zgodi ne glede na vse, le naše dojemanje je različno.
V samostanu imamo od velikega četrtka zvečer podnevi in ponoči adoracijo, smo z Gospodom. Priprava na veliko noč je vera, ne potica. Ta je potem samo izraz te vere, da je Jezus res vstal in da praznujemo.
Kako ponesete veselo vest v svet?
S. Mirjam: Z vero, tudi tisto neotipljivo. Na duhoven način zaupamo, da milost doseže ljudi. To je Božje delo, me pa prosimo, da bi se srca obrnila k Bogu, da bi sprejela ta velik dar. Voščila ki jih napišemo, so pozornost, ampak spreobrača pa Bog, on se dotika src. Čeprav je tudi z voščili kar nekaj dela. 😊
S. Benedikta: V postnem času ne odgovarjamo na pisma in voščila, to storimo po veliki noči. Takrat z drugimi podelimo, kaj je Bog storil v naših srcih. Sicer pa, kot je rekla mati, pričujemo z vero. S tem, da se trudimo živeti tako, kakor Bog od nas pričakuje. Pa v naših odnosih, predvsem da druga drugi oznanjamo, da je Kristus vstal. Za to pa je nešteto priložnosti.
S. Mirjam: V bistvu si pišemo zato, ker je Jezus vstal od mrtvih in nam daje novo življenje, kar je velika reč. Naše skromne besede skušajo kazati Nanj. Hkrati nas v globino nagovorijo voščila, ki jih prejmemo in res izražajo velikonočno vero. Res je to čas, ko drug drugemu pokažemo, da verujemo.
S. Benedikta: Na velikonočno nedeljo gremo ponavadi vse sestre na sprehod po vrtu. Okušamo velikonočno veselje tudi v stvarstvu. Zame je velika noč dopolnjena tudi v tem, da v srcu voščim stvarstvu za vstajenje: travi, oblakom, drevesom, čebelam ... Tukaj mi zmanjka besed, bolj moraš v globini občutiti, kaj se je v globini zgodilo z Jezusovim vstajenjem. Mi tega na čutni ravni ne vidimo, v globini pa se je zgodilo nekaj ogromnega prav s stvarstvom, del katerega smo.
Kaj želite Sloveniji in svetu zlasti zdaj, na veliko noč?
S. Mirjam: Jezus je Odrešenik in On daje novo življenje. On je sprejel vse trpljenje, umrl za nas in nas razume od znotraj. Po svetu se dogajajo težke stvari: vojne, osebne stiske, preizkušnje v družini. To trpljenje zadeva in se dotakne tudi nas sester. Naša ponižna prošnja je, da Jezus vstopi v vse to in olajša trpljenje. Tu mi je zelo blizu Marija, ki ni mogla trpeti namesto Jezusa, bila pa je z njim. Dopustimo, da se nas to dotakne, in izročajmo Jezusu, ki je Odrešenik.
S. Benedikta: Pred dnevi smo v psalmu brali, da Bog vsakomur posebej srce oblikuje. Ljudem želim močno vero v vstalega Kristusa, vero, ki zmaguje tudi sredi preizkušenj.
