Misijonar v Zasavju in na motorju: “Kakšna zapahnjena vrata se morda vsaj malo odprejo”

Matej Dečman je eden tistih župnikov, ki bi jim v šali lahko rekli veleposestniki: skrbi namreč kar za štiri župnije – dve trboveljski, Hrastnik in Dol pri Hrastniku – v katerih je 11 cerkva.

Ker je tudi motorist, mu Zasavje poleg misijonskih izzivov ponuja tudi cestne užitke, saj ovinkastih cest tam ne manjka.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Kaj je bilo prej, duhovništvo ali motor? Katera ljubezen je bila prej?
Mislim, da je bila prej ljubezen do motorja. Sicer še nisem imel motorja. Izpit sem opravljal že kot duhovnik, pred dobrimi 15 leti, in potem kupil motor. Veselje pa je bilo že dolgo prej. Brat je motorist, oče je bil motorist in celo že stari oče. Zgleda, da je to v krvi.

Že kot fantje smo imeli veselje z mopedi, kakih težkih motorjev pa takrat še nismo vozili. Na začetku je bilo pred tem morda celo malo strahu. Spraševal sem se, ali je to res zame. Ko sem se odločal, sem celo malo razmišljal, da bi si kupil tistega, ki ima spredaj dve kolesi, ker zanj ni bilo treba imeti izpita za motor. Pa mi je brat priporočil, da je vseeno bolje opraviti izpit, ker je kar nekaj specifik vožnje z motorjem, gibanja v prometu.

Tako sem si najprej kupil lažji motor, potem pa vedno težje. Hkrati sem spoznaval vse več ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Najprej nekega duhovnika, ki je malo pred mano opravil izpit, potem pa zlasti prek društva Motoristi za motoriste še druge.

Lahko poveste kaj več o tem društvu?
V njem so možje in žene, večinoma so to pari, skupaj ima društvo prek 300 članov. Namen društva je pomoč vsem, ki jih prizadene nesreča, in njihovim svojcem. Organizirajo številna romanja z motorji. Prvič sem to spoznal, ko smo šli v Rim. Mislim, da bilo leta 2016. Bilo nas je okrog 200 motoristov in še drugi romarji, srečali smo se s papežem. Takrat sem bil prvič na takem velikem romanju in od takrat sem tudi v društvu bolj aktiven, večkrat se s temi ljudmi družimo in skupaj potujemo, gremo na dopust.

Kaj vam pomeni motor? Kaj vam daje?
Verjetno vsak motorist reče, da je to svoboda. To mora človek sam izkusiti, težko je opisati. Odmisliš vsakdanje skrbi. Je odklop, možgani so takrat malo na paši. Res uživam v vožnji. Ne toliko v divjanju, ampak res v vožnji, občutku svobode. Bolj si tudi povezan z okolico, čutiš veter, vonjave, precej drugače je kot v avtomobilu.

Kam se najraje odpravljate? Ne mislim dolgih potovanj, ampak na primer v nedeljo popoldne. Kam se zapeljete?
Zelo različno. Včasih grem preprosto domov v Šmarje pri Jelšah. Velikokrat pa obiščem kakšnega motorista ali pa se s kom dogovorim, da se skupaj odpeljemo "en krog". Motoristi se izogibamo avtocestam in imamo raje kakšen ovinek več kot manj. Takih cest tu v Zasavju ne manjka. Gremo proti Savinjski, Prlekiji, čez Kozjansko. Te so vse za eno popoldne, kakih 100 ali 150 kilometrov.

Potem se skupaj usedemo, se ob kakšni kavici malo pogovorimo, spet skupaj naredimo kakšen krog, potem pa vsak na svoj konec domov.

Kot opisujete, je to pravzaprav ena velika družina.
Nekateri se želijo voziti sami. Večinoma pa smo motoristi povezani. Vozimo se v skupinah, kar je lahko bolj varno, seveda, če se dobro poznamo. Se tudi prilagajamo drug drugemu, zmožnostim drug drugega, da ne pretiravamo.

Druženje je zagotovo pomembna komponenta motorista. Na to kaže na primer tudi to, da se motoristi na cesti pozdravljamo, čeprav ne vemo, kdo je pod čelado.

Kako se pa vi kot duhovnik počutite med vsemi temi ljudmi, med katerimi je tudi veliko nevernih?
Motorizem združuje ljudi, tudi če kdo drugače razmišlja ali pa je kdo drugače veren. Zdi se mi, da smo dokaj odprti. Ko pristopim do ljudi in ko vidijo, da sem duhovnik, to zelo spoštujejo. Tudi to je pričevanje.

Običajno, ko smo na teh romanjih ali ko gremo v kakšni manjši skupini, imamo vsak dan tudi sveto mašo. Kdor želi, gre, včasih kdo tudi ne, ampak so pa tudi taki, ki zase pravijo, niso verni, pa pridejo k maši in jim to veliko pomeni. Vidim, da je tudi prek motorizma mogoče misijonsko delovati. Ne toliko načrtno, ampak bolj spontano. Preprosto si tam, z njimi.

Enako je z blagoslovi motorjev, na primer v Mirni Peči, kamor pride več kot pet tisoč motoristov. Verjetno je veliko nevernih, drugače vernih, nekrščenih, pa vseeno pridejo tja, ker jim to nekaj pomeni. Tudi to je misijonsko delovanje.

Verjetno se na vaših potovanjih, ko ste veliko časa skupaj, razvijejo kakšni zanimivi, globoki pogovori.
Velikokrat so kake debate, ki jih človek ne pričakuje. Zgodi se, da se ljudje odprejo sami, povejo kakšno zgodbo, svoje težave, svoja občutja.

Spomnim se možakarja, ki ni kaj veliko govoril o svoji veri oziroma je rekel, da je bil neveren. Potem pa se je prek te družbe motoristov, ki so verni, in tudi kakega duhovnika začel spreminjati. Še sam ni znal povedati, kaj se je točno zgodilo, ampak zdi se mi, da se sčasoma ljudje tudi v duhovnem smislu odpirajo in se kakšne stvari, kakšna vrata, ki so se zdela zapahnjena za vedno, morda vsaj malo odprejo.

Oglejte si galerijo fotografij motoristične druščine z Matejem Dečmanom:

Župnije, v katerih delujete, so precej misijonsko področje, vernikov je malo. Kako se približate ljudem?Zdaj sem tu tretje leto. Zdi se mi, da te ljudi še vedno spoznavam. Gotovo je veliko možnosti. Pomembno poslanstvo tu opravlja Karitas, ki je zelo dejavna v Trbovljah. To je močno sporočilo, da se Cerkev želi približati ljudem, čeprav ti mogoče tega ne čutijo. To je tek na dolge proge.

Dragocena so mi tudi srečanja v domovih za ostarele, v bolnišnici. Zgodi se, da za nekoga pokličejo, da mu prinesem obhajilo ali podelim bolniško maziljenje, potem pa nekdo na sosednji postelji pokliče: "Gospod, pridite še k meni!" Pa se še tam pogovoriš, še tam podeliš bolniško maziljenje, sveto obhajilo ali sveto spoved. Ti spontani trenutki so najbolj dragoceni.

Močna stvar pa so gotovo tudi srečanja Alfa, ki jih imamo zdaj že drugo leto. Za tiste, ki nimajo toliko stika s Cerkvijo, je to lepa priložnost, da se ji približajo, da začutijo živ odnos z Bogom.

Verjetno je še veliko drugih možnosti, priložnosti že s tem, kako človek živi in pristopa do drugih. Prav je, da se čim bolj potrudim za vsakogar. Da tistih, ki so morda bolj oddaljeni, ne odpravim z levo roko, ampak da se potrudim za vse enako. Zdi se mi, da to ljudje čutijo in so hvaležni.

To so vstopna mesta, možnosti, da se neko seme posadi, ki bo nekoč morda vzklilo ali pa ne. Ampak to ni v naši moči.

Kaj ob veliki noči želite sebi in našim bralcem?
Ko sva govorila o motoristih, si gotovo želim, da bi se vsi, ki imamo veselje, ki radi sedemo na motor, z vsake poti srečno vrnili. Letos so že bile žrtve, žal. Takrat vsakega malo stisne. Ni vse od nas odvisno, a želim si, da bi se potrudili, da naredimo vse, kar je v naši moči, da se z vsake poti srečno vrnemo.

Sicer pa si želim, da bi ti prazniki bili prazniki veselja in upanja, kljub vsem okoliščinam, ko smo v negotovih časih, ko ne vemo, kaj nas čaka. Zdi se mi pomembno, da ne glede na to, v kakšnem svetu živimo, kaj hudega se lahko zgodi, vedno ohranimo upanje. Velikonočno upanje, da nas na koncu vedno čaka Kristus. To je bistvo, h kateremu smo kristjani poklicani.

Tudi če je zemeljsko življenje ogroženo ali pa se nam izteka, verujemo, da nas čaka večno življenje. Nismo samo na tem svetu, Bog nas je ustvaril za nekaj bistveno več. Tudi ko bo že vse ostalo minilo, ko bo sonce ugasnilo, ko ne bo več takega sveta, kot ga poznamo, mi še vedno bomo! Želim si, da bi tudi v težkih trenutkih iz tega upanja živeli velikonočno veselje.