Papež Frančišek, hvala in zbogom!

Jorge Mario Bergoglio se je rodil 17. decembra 1936 v delavski družini italijanskega rodu v Buenos Airesu, kjer je kot prvorojenec odraščal še z bratoma in sestrama. Diplomiral je s področja kemijske tehnologije. V prostem času je rad plesal tango in bil, kot pravi Argentinec, velik ljubitelj nogometa.

Nato pa se je odločil za duhovništvo in bil leta 1969 posvečen v duhovnika jezuitskega reda. Leta 1998 je postal nadškof v Buenos Airesu, nato so ga leta 2001 povišali v kardinala.

13. marca 2013 je bil izvoljen za papeža in postal 266. papež v zgodovini. Izbral si je ime Frančišek. Bil je prvi papež s tem imenom, prvi papež iz jezuitskega reda, prvi iz Latinske Amerike in tudi prvi novoveški papež Neevropejec.

A njegov pontifikat ni bil poseben le zaradi teh dejstev. Bil je spontan papež, ki so mu bili protokoli "španska vas". Le spomnimo se njegove prve pojave po izvolitvi za papeža. Zbrane na Trgu sv. Petra in ves svet je pozdravil: "Bratje in sestre, dober večer!" Spodbudil je, naj začnemo skupno pot – rimski škof in ljudstvo – pot bratstva, ljubezni in zaupanja. Prosil je, naj molimo zanj.

Eden izmed najpomembnejših vidikov Frančiškovega pontifikata je bil poudarek na Božjem usmiljenju. Leta 2015 je razglasil sveto leto usmiljenja, s čimer je želel spodbuditi kristjane, da postanemo orodje Božje ljubezni in odpuščanja. Njegovo geslo Miserando atque eligendo (Z usmiljenjem izbran) je odražalo njegovo duhovno izkušnjo in pristop k vodenju Cerkve, ki daje prednost sočutju pred togimi doktrinami.

Papež Frančišek nikoli ni pozabil na ljudi na robu – reveže, migrante, brezdomce, otroke, bolnike in izključene. Pogosto je kritiziral globalne ekonomske sisteme, ki ustvarjajo neenakosti, in pozival k pravičnejšemu porazdeljevanju bogastva.

Frančišek se je zavzemal za dialog z drugimi verstvi, še posebej z islamom in judovstvom, ter pozival k večjemu spoštovanju oseb LGBTQ+, posebni pozornosti Cerkve do ločenih, odprtosti do razprav o vlogi žensk in udeležbi laikov v cerkvenem življenju.

Leta 2015 je Frančišek izdal encikliko Laudato Si. V njej je opozoril na uničevanje okolja, podnebne spremembe in njihov vpliv na revne ter pozval k odgovornemu ravnanju s stvarstvom. Njegovo okoljsko poslanstvo sega onkraj Cerkve, saj nagovarja celotno človeštvo k bolj trajnostnemu načinu življenja.

Frančišek si je prizadeval za reformo vatikanske uprave in financ, pri čemer se je soočal z notranjimi odpori. Prestrukturiral je rimsko kurijo, povečal preglednost finančnih poslov in okrepil boj proti korupciji.

Eden najpomembnejših procesov v njegovem pontifikatu je sinodalna pot, ki se je s sinodo začela leta 2021. Gre za skupno pot vernikov in klerikov pri oblikovanju prihodnosti Cerkve in odraža Frančiškovo vizijo manj hierarhične Cerkve. Papež si je želel bratsko skupnost, ki se podpira, spodbuja, živi skupaj v dobrem in hudem na poti proti nebesom.

V njegovem času je Cerkev naredila tudi velik napredek v odnosu do žrtev zlorab, ki so jih povzročili duhovniki in vodje cerkvenih organizacij. Temu vprašanju je kot papež posvečal veliko pozornosti in vedno izražal bližino in sočutje žrtvam, v tem kontekstu pa grenkobo pušča primer Marka Rupnika, ki še danes nima epiloga.

Ker je šel iz varnih vatikanskih soban na robove družbe, na meje "dovoljenega", nikogar ni puščal mlačnega – nekateri so ga oboževali, drugi sovražili in mu odrekali pokorščino. Njegova sporočila so nagovarjala in še bodo nagovarjala tudi obrobne in tiste, ki so bili tradicionalno izključeni iz cerkvenih krogov.

Pravo vrednost njegovega pontifikata pa bo razkrila zgodovina. Bogu hvala, da Cerkev vodi s svojo mogočno roko, papežu Frančišku pa naj bogato poplača za vsa njegova prizadevanja v dobro Cerkve in mu nakloni večno veselje pri sebi!