“Moja zgodba je dokaz, da tudi v tišini lahko zrastejo najglasnejše sanje”

Viktorija Horvat je 23-letna študentka varstvoslovja, po izobrazbi pa diplomirana organizatorka v velneški dejavnosti. Rodila se je gluha, si ne glede na vse postavila visoke cilje in jih tudi dosegla. Je športnica z izjemno disciplino, vztrajna maratonka in oseba, ki s svojo življenjsko energijo dokazuje, da ovire obstajajo le v naših glavah.

"Moje življenje je preplet vere, odločnosti in hvaležnosti za vse, kar me je oblikovalo. Verjamem, da me prav izzivi ženejo naprej. Ne ustavljajo me, temveč krepijo," pravi mlada športnica, ki bo letos zastopala Slovenijo na olimpijadi gluhih (Deaflympics) 2025 v Tokiu.

Rodili ste se gluhi, toda pozneje vam je polžev vsadek omogočil, da slišite. Kako se spominjate svojega otroštva?
Otroštvo je bilo polno učenja, truda, lepih in tudi manj lepih trenutkov. Polžev vsadek sem dobila pri dveh letih in pol, kar mi je omogočilo, da sem se postopoma učila slišati in govoriti. Moja mama mi je z neizmerno potrpežljivostjo dan za dnem pomagala razvijati govor in poslušanje.

Kaj so bili največji izzivi?
Največji izzivi so bili povezani s komunikacijo. Razumeti svet okoli sebe brez zvoka je bilo težko, še posebej v okoljih, kjer ni dovolj vizualne podpore.

Tudi vključevanje v družbo je bilo včasih zahtevno, saj me niso vsi razumeli. Učila sem se, da lahko z vztrajnostjo in pozitivnostjo premagam marsikatero oviro.

Kako ste kot otrok in pozneje kot najstnica doživljali svojo drugačnost?
Kot otrok sem svojo drugačnost dojemala kot nekaj povsem naravnega. Seveda sem včasih občutila, da sem "drugačna" od vrstnikov, predvsem zaradi slušnih aparatov in prilagojene komunikacije, ampak nikoli nisem dovolila, da bi me to omejevalo.

Kot najstnica sem postala bolj samozavestna. Svojo drugačnost sem začela sprejemati kot dar – kot nekaj, kar mi daje moč, da navdihujem druge.

Kako se je začela vaša zgodba s tekom?
Ljubezen do športa mi je že zgodaj privzgojila mama. Skupaj sva tekli, pogosto tudi z ostalimi člani družine. Tek je postal moj način sprostitve in izražanja. Začelo se je povsem preprosto, s tekom, ko sem želela prečistiti misli.

Pozneje me je oče spodbudil, da začnem razmišljati tudi o udeležbi na olimpijskih igrah gluhih. Tako sem sprejela nov izziv in se začela pripravljati resneje, z jasnim ciljem in velikim srcem.

Kako se spominjate svojega prvega maratona?
To je bil trenutek, ki ga nikoli ne bom pozabila. Bila sem živčna, vse je bilo prvič: dolžina, pričakovanja, neznan občutek v telesu. A ko sem pritekla na cilj, sem bila presrečna. Počutila sem se nepremagljivo.

Bila sem hvaležna za vsak pretečeni kilometer. To je bil dan, ko sem prvič zares začutila moč volje in pomen vztrajnosti.

Kakšne vrste komunikacije uporabljate z vašimi trenerji in sotekači?
Ker imam polžev vsadek, lahko normalno komuniciram s trenerjem in sotekači. Pogovarjamo se ustno, kar mi zelo olajša vsakodnevne treninge.

Kadar pa sem brez vsadka, kar bo primer na olimpijskih igrah gluhih, se zanašam na vizualno komunikacijo, geste, telesni jezik in vnaprej dogovorjene znake.

Kateri maraton ali tekmovanje do zdaj vam je najbolj ostalo v spominu in zakaj?
Najbolj se me je dotaknil Ljubljanski maraton. Bil je moj prvi maraton in dan, ko sem si dokazala, da zmorem več, kot sem verjela. Prav poseben pa je tudi Istrski maraton, ki poteka na Obali, tam sem začela teči z družino in se ga udeleževala skoraj vsako leto. Ta prireditev je za mojo družino postala tradicija. Vsako leto se vračam s posebnim občutkom domačnosti in ponosa.

Mnogi ne vedo, da ste obiskovali Škofijsko gimnazijo Vipava. Kako je to okolje vplivalo na vaše vrednote, osebnost in duhovnost? Kakšne spomine imate nanjo?
Škofijska gimnazija Vipava mi je dala veliko več kot le znanje. Tam sem začutila pomen skupnosti, sodelovanja, vere in prijaznosti, tudi ko ni bilo lahko. Čeprav sem zgled vere prejela že doma, sta mi ta podpora in okolje dajala upanje in toplino, ki ju danes nosim s seboj.

Naučila sem se spoštovanja, sočutja in pomena duhovnosti. Še danes z velikim veseljem pomislim na profesorje, sošolce in vse lepe trenutke.

Se vam zdi, da gluhota danes v družbi še vedno velja za oviro, ali jo ljudje znajo razumeti kot drugačnost?
Družba se izboljšuje, toda še vedno je veliko nerazumevanja. Ljudje pogosto ne vedo, kako pristopiti h gluhi osebi, zato lahko pride do zadrege. A ko je prisotna odprtost, komunikacija steče.

Ste kdaj začutili, da vam je podpora domačih dala moč, da verjamete vase tudi takrat, ko je bilo težko? Bi lahko rekli, da vas je vaša družina naučila tudi nekaj o vztrajnosti, ki jo danes prenašate na tek?
Absolutno. Družina je moja največja opora. Kadar mi je bilo težko, so verjeli vame. Tudi takrat, ko sama nisem imela dovolj samozaupanja. Mama me je naučila potrpežljivosti in vsakodnevnega truda, oče me je vedno spodbujal k novim izzivom.

Imam tudi brata in dve sestri, ki me ves čas podpirajo in verjamejo vame. Ko mi je na treningih ali tekmah težko, se pogosto spomnim nanje, na njihovo ljubezen, spodbudne besede in vero vame. Prav oni so tisti, ki mi dajejo dodatno moč, da vztrajam naprej.

Letos boste nastopili na olimpijadi gluhih v Tokiu. Kako doživljate to priložnost? Kaj vam pomeni zastopati Slovenijo na tako pomembnem mednarodnem tekmovanju?
To je zame izpolnitev sanj. Predstavlja vrhunec moje športne poti in priložnost, da dokažem, kako veliko je mogoče doseči z voljo in trudom. Zastopati Slovenijo mi pomeni izjemno čast.

Vem, da bom tam brez polževega vsadka in da ne bom slišala navijanja, kar mi sicer zelo pomaga, ampak bom črpala moč iz srca, iz vere, zaupanja vase in s povezanostjo vseh tistih, ki me podpirajo od doma.

Bi želeli bralcem Aleteie še kaj sporočiti?
Nikoli ne dovolite, da bi vam ovire vzele pogum. Vsaka pot, četudi polna izzivov, se začne z enim korakom in če verjamete vase, zmorete priti dlje, kot si mislite.

Moja zgodba je dokaz, da tudi v tišini lahko zrastejo najglasnejše sanje. Bodite zvesti sebi in hvaležni za vsak korak na svoji poti.