Kako naj pristopim do najstnika, ki se zapira vase in noče govoriti

Vsak starš pozna ta občutek – želiš se pogovarjati, a od otroka dobiš le ne vem, okej ali popolno tišino, kar je lahko zelo mučno. Toda dobro je imeti v mislih, da je najstništvo čas, ko mladi iščejo svojo identiteto in si želijo biti bolj neodvisni. Včasih tišina ne pomeni, da nam ne zaupajo, ampak le to, da potrebujejo čas, da sami razmislijo o stvareh.

Kljub temu je pomembno, da ohranimo odnos, ki temelji na pogovoru. Ne gre za to, da od njih izsilimo odgovore, ampak da ustvarimo varen prostor, kjer se bodo počutili sprejete in slišane.

Tukaj je nekaj praktičnih nasvetov:

Ni treba, da se vsak pogovor vrti okoli šole, ocen ali težav. Včasih je lažje začeti z bolj sproščenimi temami, pri katerih najstniki ne bodo čutili pritiska. Skupni ogled filma, prebrana knjiga ali zanimiv članek so lahko dobra izhodišča za pogovor. Najstnika lahko vprašate, kaj si misli o odločitvah likov ali kaj bi sam naredil v podobni situaciji. Tudi kratek pogovor o tem, kaj se dogaja na družbenih omrežjih, vam lahko približa njegov pogled na svet.

Takšen pristop naredi pogovor naraven in sproščen. Najstnik vidi, da ga ne zaslišujete ali nadzorujete, ampak da vas res zanima, kaj misli in čuti.

Nekatera vprašanja pogovor hitro končajo. Klasično vprašanje Kako je bilo v šoli? pogosto dobi kratek odgovor V redu in s tem se vse konča. Namesto tega je bolje postavljati vprašanja, ki vabijo k daljšemu odgovoru. Na primer: Kaj ti je bilo danes pri pouku najtežje?; Kaj te je danes najbolj razveselilo?

Včasih je tudi lažje govoriti o drugih. Lahko vprašate, kaj najstnik najbolj ceni pri svojih prijateljih ali kaj zanimivega se mu je v zadnjem času zgodilo v šoli ali zunaj nje.

Najpomembneje pa je, da nanj ne pritiskate. Otroku pustite, da govori v svojem tempu, ko bo pripravljen.

Marsikdo lažje govori o svojih občutkih in težavah, ko mu sogovornika ni treba gledati v oči. Včasih pomaga že to, da je prostor zatemnjen. Že od nekdaj so se ljudje zvečer zbirali ob ognju in si pripovedovali zgodbe – to je del nas. Zato so večeri, tik pred spanjem, pogosto dober čas za iskren pogovor.

Ko starši čakajo, da se najstnik vrne z večernega druženja, lahko ustvarijo sproščeno priložnost za pogovor – na primer s čajem ali prigrizkom. Lahko skupaj posedite na kavču, pri mehki svetlobi, in samo klepetate. Pomembno je, da pogovor poteka spontano in da ne postavljate preveč vprašanj. Včasih je dovolj mirna spodbuda, pa bo otrok začel govoriti sam od sebe.

Veliko staršev se pritožuje nad Tiktokom, Instagramom ali Youtubom. A namesto da jih vidimo kot grožnjo, jih lahko uporabimo kot izhodišče za pogovor. Otroka lahko preprosto vprašamo, kaj je nazadnje gledal in kaj se mu je zdelo zanimivo. Lahko se tudi skupaj vprašamo, zakaj so določene stvari mladim tako privlačne.

Takšni pogovori pomagajo graditi zaupanje. Otroku pokažemo, da nas res zanima njegov svet, ne da bi ga takoj kritizirali. Tudi če se ne strinjamo z vsem, je pomembno, da najprej poslušamo in šele nato podamo svoje mnenje.

Včasih najstnik kljub vašemu trudu preprosto ne želi govoriti. To je čisto normalno in ne pomeni, da delate kaj narobe. Nekateri otroci potrebujejo več časa, da razumejo svoja čustva in izkušnje, preden jih delijo z drugimi.

Tudi če se zdi, da vaš trud nima učinka, je pomembno, da opazite najstnikova dobra dejanja in mu to tudi poveste. Tako bo videl, da ga ne opazujete le takrat, ko naredi napako. Ni treba, da ga hvalite za vsako malenkost. Dovolj je, da pokažete, da ste opazili nekaj pozitivnega. Na primer: "Vidim, da si odnesel smeti, hvala!"; "Zadnje čase se več smeješ – to mi je všeč."; "Tvoj brat je rekel, da si se zabaval z njim. Lepo je to slišati."

To so preprosti načini, kako "ujeti" otroka pri dobrem vedenju in mu pokazati, da ga cenite.

Najpomembnejše pa je, da tišine ne razumete kot zavrnitev. To ni znak neuspeha. Če pa opazite dolgotrajno žalost, osamljenost ali nenadne spremembe razpoloženja, je dobro, da ostanete pozorni in se posvetujete s strokovnjakom, če bo potrebno.

Vzgoja najstnika je velik izziv in včasih se starši počutijo nemočne. Ko vidimo, da se otrok zapira vase, si pogosto želimo, da bi lahko naredili več.

A ni vse odvisno od nas. Bog pozna srce našega otroka in deluje tam, kjer mi ne moremo. Molitev ima veliko moč – tudi takrat, ko ne vidimo takojšnjih sprememb.

Včasih je največ, kar lahko storimo, to, da svoje skrbi preprosto izročimo Bogu in mu zaupamo svojega otroka.

Pogovor z najstnikom je proces, ki zahteva potrpežljivost in občutek za pravi trenutek. Včasih je dovolj le eno dobro vprašanje, skupni trenutek ob čaju ali večerni sprehod, da se med vama nekaj premakne. Pomembno je, da ostanete odprti, pozorni in pripravljeni prisluhniti – tudi takrat, ko pogovor pride nepričakovano.

Ne vdajte se, tudi če danes ne uspe. Vsaka priložnost za pogovor, vsako izkazano zanimanje in vsaka molitev pomaga graditi most. Po tem mostu lahko vaš otrok pride bližje in spregovori.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Kaja Zupanc.