Ob moževi bolniški postelji je spoznala: “Trpljenje je milost, ker nas lahko pripelje še bližje Bogu”

Poljak Marek Rosiek je leta 2018 pri 34 letih resno zbolel. Z ženo Gabrysio sta bila takrat poročena osem let in že imela tri otroke: takrat 7-letno Majo, 4-letnega Filipa in trimesečnega Tomeka. Marek je bil redno zaposlen, Gabrysia pa je ostala doma in skrbela za družino in dom. Petčlanska družina ni niti slutila, da bo v njihov razmeroma miren vsakdan kmalu zarezala velika preizkušnja.   

"Moj mož je bil prej trdnega zdravja, kdaj je bil prehlajen, a nikoli resno bolan," se spominja Gabrysia. Zapleti z njegovim zdravstvenim stanjem so prišli popolnoma nepričakovano. Marek se je počutil čedalje slabše, dokler ni 22. aprila doživel hude dihalne stiske.

Reševalci so ga uspeli ohraniti pri življenju zadnji trenutek. Po preiskavah v bolnišnici so ugotovili, da se mu je po neodkriti pljučnici na levem pljučnem krilu po celotni dolžini naredil absces. Stanje je bilo zelo resno.

"Bo živel?" je spraševala prijaznega duhovnika Kristjana, ki je Mareku podelil bolniško maziljenje. Karizmatični duhovnik jo je opogumil, da mu bo uspelo, vendar bo njegovo zdravljenje dolgotrajno.

Marek je počasi okreval po prvi operaciji. Sčasoma je lahko normalno pojedel obrok in šel na krajši sprehod. Vendar je po tednu in pol dobil vročino in začel kašljati kri. Gabrysia je bila priča poslabšanju moževega zdravstvenega stanja.

"Nato sem imela sanje o Jezusu v beli halji in dejal je, da poteka velik boj za Marekovo življenje," se spominja. "'Jezus, ali bo umrl?' sem ga vprašala. Jezus ni odgovoril, ampak me je z nasmehom na obrazu odpeljal do moževe postelje in mi naročil, naj vedno stojim ob njem. Čez nekaj časa sem videla množico hudičev, ki so hoteli ubiti Mareka. Toda moja molitev ga je zaščitila. Čez nekaj časa sem začela izgubljati moč. Vedela sem, da ga sama ne bom mogla braniti ... In takrat se je pojavila Marija in stala med nama in demoni. Postala je ščit in zli duhovi niso mogli več ničesar."

Gabriela se je odzvala povabilu, slišanem v teh nenavadnih sanjah. Vsako jutro se je udeležila svete maše. Boga je prosila za usmeritev, kaj naj stori, da bo njen mož preživel. V cerkvi, ki jo je obiskovala, je bila na glavnem oltarju podoba Srca Jezusovega. Rada je zrla vanjo in Jezusu izročala moža in vso svojo bolečino. To ji je dalo tolažbo in jo navdajalo z upanjem.

Po drugi operaciji se Marek ni odzival na zdravljenje. Po naslednji operaciji je bilo še slabše. Dobil je sepso, okuženi so bili skoraj vsi organi, pojavili so se mu hematomi na ledvicah. Bil je na ventilatorju, v umetni komi in na dializi. Napoved je bila zelo slaba. "Videla sem, da so mu zdravniki resnično želeli pomagati, a so lahko samo nemočno dvigovali roke," se spominja.

Ko je tistega dne odhajala iz cerkve, je v srcu zaslišala glas: "Naroči sveto mašo za Mareka z vsem denarjem, ki ga imaš v denarnici."

"Ampak kako? Ljubi Bog, zadnjih devetsto zlotov (nekaj več kot 200 evrov, op. prev.) imam," se je odzvala. "Najmlajši otrok se doji, starejša otroka jesta vrtcu in šoli, tako da jima moram skuhati le večerje ... V hladilniku pa imamo hrane za nekaj dni," je napeto razmišljala. "Zdržala bom, tako ali tako nimam pravega teka, kruh in voda mi bosta zadostovala." Po nekaj trenutkih obotavljanja se je odločila: "Saj bom to naredila, ampak prosim, Jezus, poskrbi, da bomo imeli kaj jesti."

Dan pozneje je Marekov brat Gabrysii daroval nekaj denarja, da bo lažje shajala. Že je hotela odkloniti, ko je spoznala, da Jezus na ta način odgovarja na njeno prošnjo. Naslednji dan je prejela še obvestilo, da ji bodo na račun nakazali še neporavnano porodniško nadomestilo. "Popolnoma sem pozabila na to, toda Jezus se je spomnil in mislim, da je želel preveriti, ali mu bom popolnoma zaupala," pripoveduje.

Dnevi so minevali. Zdravniki niso več videli možnosti za izboljšanje. Marek je slutil, da umira. "Jezus, kaj naj storim? Zakaj se nič ne spremeni?" je Gabrysia nenehno prosila in moledovala za moževo življenje.

V srcu je zaslišala še eno Jezusovo povabilo: "Pojdi na kolenih od intenzivnega oddelka do bolnišnične kapele." To je pomenilo vzpon po stopnicah iz drugega nadstropja, okrog terase in vstop v drugi vhod, nato pa v tretje nadstropje do kapele. Ob tem se ne bi mogla izogniti čudnim in morda neodobravajočim pogledom osebja, bolnikov in obiskovalcev. Medtem ko je oklevala, je v svojem srcu še enkrat zaslišala povabilo.

"Žal nam je, a možu se je stanje tako poslabšalo, da ne vemo, ali bo dočakal jutri," je slišala nekega dne, ko je prišla k možu na obisk. Zdravnik je bil prepričan, da z medicinskega vidika ne morejo več pomagati in da lahko pomaga le Bog. Gabrysia ni več oklevala. Pokleknila je in šla po kolenih do bolnišnične kapele. Vmes je molila rožni venec in jokala. Spustila se je po stopnicah in prečkala bolnišnično avlo povsem brez skrbi, kaj si bodo mislili ljudje.

"Molila bom zate," ji je dejala do solz ganjena starejša gospa. Bolj ko se je Gabrysia bližala kapeli, bolj se je njeno srce polnilo s tolažbo in mirom. V kapeli je bila prepričana: Marek bo živel!

Marek je res preživel noč, ki naj je po pričakovanjih zdravnikov ne bi, in postopoma začel okrevati. Popolnoma je ozdravel. Njegove ledvice, ki naj bi odpovedale, delujejo pravilno, prav tako pljuča, ki bi jih morali presaditi. Po hudi sepsi se mu je povrnila vitalnost vseh organov.

Zakonca se s hvaležnostjo spominjata vseh bližnjih, ki so njuni družini pomagali v težkih trenutkih.

"Od takrat mi je Bog namenil zelo globoko doživljati vsakodnevno evharistijo," pravi Gabrysia. "Ko sem po spletu začela raziskovati o Srcu Jezusovemu, katerega podoba je med moževo boleznijo tako pritegnila mojo pozornost, sem naletela na podatek o ščitu presvetega Srca.

"Gre za zakramental, povezan z razodetji sveti Marjeti Mariji Alakok pred več kot 300 leti," pojasnjuje. "Jezus je obljubil, da bo tistim, ki ga bodo nosili, poslal posebne milosti. Leta 1870 je papež blaženi Pij IX. blagoslovil ta ščit in mu pripisal posebne milosti. Številna pričevanja dokazujejo, da tisti, ki ga nosijo, doživljajo posebno zaščito pred boleznimi in nevarnostmi."

Kot dar za njegovo ozdravljenje ji je mož iz bakrene pločevine izdelal podobo Srca Jezusovega. Zelo pomemben dogodek v življenju družine je bila posvetitev presvetemu Srcu Jezusovemu in prevzem ščita presvetega Srca Jezusovega 16. junija 2023 – kot izraz hvaležnosti Bogu za čudež, ki ga je storil zanje. Z veseljem širijo vest o Srcu Jezusovem in spodbujajo prejem tega zakramentala.

V zadnjih letih se je v njihovi družini marsikaj spremenilo. Po bolezni se trudita zakonca še več časa preživeti skupaj in z otroki. Marek končuje z gradnjo njihove sanjske hiše, v katero se bodo kmalu vselili. "Zvečer se izmuzneva tja, delava načrte in sanjava," povesta z nasmeškom. O Marekovi ozdravitvi sta napisala knjigo. Gabriela pa je našla delo v tiskarni, ki ji prinaša zadovoljstvo.

"Marekova bolezen me je spomnila, da me je Jezus vodil skozi življenje in mi dal vedeti, da je tam in skrbi zame. S tem sem doumela, da ima trpljenje pomen, da je milost, ker nas lahko pripelje še bližje Bogu."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.