“Žalost in bolečina ob smrti mame sta me pripeljali k živemu Bogu”

"Ustvarjalka in mama v pisanih barvah," se z nekaj besedami opiše Barbara Mole Tominc, žena, mama štirih sinov in lastnica spletne trgovine z ustvarjalnimi pripomočki Ustvarjalni dotik, kjer hkrati deli številne uporabne ustvarjalne ideje. Tudi sicer se njen vsakdan vrti okrog izdelovanja voščilnic, malih darilc in nakita. Rada poje v župnijskem cerkvenem zboru ter skrbi za rože in njihov mali vrt.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealnega začetka dneva skoraj ni. Včasih bi rekla, da je idealno, če lahko spim, kolikor hočem. Zadnje čase pa sem najbolj vesela, če se zbudim pol ure pred ostalimi (brez budilke) in v miru zmolim en del rožnega venca. Zdi se mi, da tako začnem jutro z več potrpežljivosti.

2. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Vsak teden se res veselim torka, ko imamo v župniji srečanje molitvene oziroma slavilne skupine (pred Najsvetejšim), kamor hodim že sedem let. Med slavljenjem, tudi če pridem čisto sesuta, dobim neverjetno veselje, mir in moč za cel teden. Kadar ne grem (to se zgodi 3–5-krat na leto), me mož najprej pogleda, če mi kakšna noga ne manjka. 😊

Doma, med delom, pa zelo rada poslušam slavilno glasbo, različne nagovore in podkaste, kot je Goreči grm … Tako je lahko tudi vsak delovni dan krasno preživet in poln. Ob večerih mi družbo dela moj mož Gašper, dobra knjiga ali Sveto pismo, kar je tudi dobra popotnica za lepe sanje.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
… rada skrbim za druge. Se trudim. Žal imam precej bolečih spominov na začetek materinstva, ki pri meni ni bil idealen. Vsaka nosečnost je v meni vzbujala strah (izguba dveh otrok v začetku nosečnosti, eden pa prehitro rojen z dihalno stisko).

Ravno tam, kjer bi moralo biti najlepše, mi je prvi otrok umrl (na poročnem potovanju) – ustavilo se mu je srce, je pozneje potrdila ginekologinja. Na otroke in naslednje nosečnosti sem se zato zelo težko navezala. Bala sem se jih ljubiti.

Naslednja nosečnost je sicer potekala brez težav, a v sebi sem čutila neverjeten strah, da bo kaj narobe. Bila sem prazna, brez ljubezni, brez veselja.

Tretja nosečnost pa je potekala v tistem obdobju, ko sem z domačimi izvedela, da moja mami umira za rakom. Vse je potekalo zelo hitro. Zadnji dan, preden je umrla, sem splavila tretjega otroka. Dvojna izguba v enem vikendu.

Ko sem vse to prestajala, sem bila daleč od Boga. No, ne ravno daleč, temveč samo tradicionalno krščansko povezana z Njim. Hodila sem k maši ob nedeljah in praznikih, molila pred spanjem, to pa je bilo tudi vse. Zdaj vse bolečine in slabe spomine pri maši darujem na oltar. Jezusa prosim, da zaceli moje rane, vso žalost in bolečine mojih otrok, ki sem jih nehote prenesla nanje. Pa tega ni malo. Želela sem biti popolna mama in hkrati sem tonila, ker sem videla, da to nisem. V času njihovih najbolj ranljivih let sem imela v sebi toliko žalosti in nemoči. Pa še hišo smo gradili. Res zelo težko obdobje.

Zdaj na materinstvo gledam z odprtim srcem in izročam vse nas v varstvo Mariji. Kjer jaz ne zmorem, zmore Marija ali Jezus. To mi daje veselje in mir. Imava štiri luštne fante, različnih talentov in karakterjev, stare od 9 do 15 let. Res, vsak izmed njih je pravi dar Božje ljubezni. Lahko rečem, da me tudi oni dvigajo, ko sem na tleh, in me razveselijo s kakšno navihanostjo, pozornostjo ali besedami sočutja. Res čutijo z nami, starši, in sem hvaležna za vsak dan, ko smo lahko skupaj.

4. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj se vama zdi to pomembno?
Ne potrebujem zmenka in večerje. Gašper pa potrebuje dobro kosilo. 😊 Nisem najbolj spretna kuharica – se pa trudim in zdaj že marsikaj vem, kaj lahko in česa ne pripraviti, da bo dragi zadovoljen.

Najbolj naju povezujejo najini popoldanski sprehodi. V zimskih časih greva večkrat na teden za kakšno uro, med poletjem pa bolj čez vikende. Večinoma greva sama in to mi je zelo všeč. Ko bodo otroci odšli od doma, bova ostala midva in če zdaj ne bova gradila na povezanosti, ljubezni in spoštovanju drug do drugega, bo začela najina vez razpadati. Najprej sva bila midva, potem pa otroci – ki so nama samo zaupani v varstvo za nek določen čas.

5. Ste lastnica spletne trgovine z ustvarjalnimi pripomočki Ustvarjalni dotik. Kako se je začela pisati ta zgodba, kaj vas žene k ustvarjanju?
Nekaj je v meni, kar od nekdaj hrepeni po delu z rokami, barvami, izdelovanju. Obožujem naravo in umetnost. Ko sem bila majhna, se nisem igrala z barbikami, temveč sem jim šivala oblekice – tudi na šivalni stroj. Druge otroke sem zaposlila z risanjem ali kakšnim drugim ustvarjalnim delom, zato so me starši tudi usmerjali v pedagoški poklic, ki pa sem ga pred enajstimi leti opustila. Zelo sem sicer uživala v podaljšanem bivanju, kjer smo z otroki veliko ustvarjali, a so me hkrati kakšne skrbi v šoli zelo hromile in sem stres nosila domov. Tudi urnik učitelja podaljšanega bivanja ni družini prijazen.

Najbolj sem hvaležna, da sem v času študija spoznala mojega moža, ki tudi zelo rad poseže po barvah in drugih pripomočkih. Res se zelo dobro dopolnjujeva v najinem hobiju in veselju do barv.

Tako sva pred 15 leti, ko pri nas v Sloveniji ni bilo mogoče kupiti tovrstnih specializiranih materialov in pripomočkov za izdelovanje voščilnic, z željo vse to ponuditi slovenskemu trgu, odprla spletno trgovino Ustvarjalni dotik. Material sva uvažala iz ZDA, Nizozemske in Velike Britanije. Bila sva tudi prva, ki sva slovenskemu trgu ponudila bogat nabor štampiljk v slovenskem jeziku. Štampiljke še danes oblikujem sama, izdelajo pa jih v Veliki Britaniji.

Pišem tudi blog, kjer predstavljam različne pripomočke in opisujem tehnike, da tako izdelke približam širši populaciji. Najraje pa še vedno izdelujem voščilnice ter na Facebooku delim ideje za njihovo izdelavo.

Kombinacija službe in trgovine je kar naporna. Sprva sem dopoldne pripravljala vsa naročila, popoldne pa hodila v šolo v službo. Tudi porodniškega dopusta praktično nisem imela, saj sem bila zaposlena v svojem podjetju, ki mora živeti dalje. Kar težko obdobje je bilo. Zdaj zopet malo kombiniram in pomagam Martini v Mali ustvarjalnici. Lahko bi šla v drugo službo za polni delovni čas, ampak bi s tem izgubila sebe. Talent bi tako zakopala, kar pa ni prav. Moram ga razviti in oplemenititi ter mogoče odkrijem še kakšnega novega. 😊

6. Od kod črpate navdih za ustvarjanje in kaj vas žene, ko ne gre vse po načrtih?
Pred leti sem zvečer zelo težko zaspala, ker sem imela toliko idej in želja, kaj vse bi lahko naredila. Dan mi je bil vedno prekratek. Sedaj, pri mojih 41 letih, pa je ali pa ni dan za ustvarjanje. Navdih kar pride. Ali pa ne. Nima smisla sedeti pred mizo in prekladati materialov, če ne gre. Posledično takrat nastanejo izdelki, ki bi jih naslednji dan najraje vrgla v koš. Kreative ne morem izsiliti.

7. Kaj pa vam pri vašem delu predstavlja največji izziv?
Največji izziv je trenutno marketing – kako s svojimi unikatnimi izdelki ali pa s pripomočki za ustvarjanje priti do ustvarjalcev in kupcev. Trg se zelo spreminja, prav tako se spreminjajo platforme družbenih omrežij. Tega res nisem vešča in ne zmorem slediti vsemu, posledično zmanjka financ in časa za tovrstne nujno potrebne faze prodaje. Včasih je za to bolj skrbel Gašper, od gradnje hiše dalje pa tudi on potrebuje oddih. Zdaj tako iščem nove trgovine, v katere bi lahko prodala moje unikatne voščilnice.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Preizkušenj je ogromno. Žalost in bolečina ob smrti mame sta me pripeljali k živemu Bogu. Ne bi rekla, da sem hvaležna, da mami nimam več. Sem hvaležna za to, da sem prek te izkušnje dobila druge milosti. Spoznala sem živega Boga, ki mi še danes ozdravlja rane, za katere nisem vedela, da me bremenijo. Ne čas, temveč Božja ljubezen celi rane, če se mu odpremo.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
"O, Jezus, Tebi se predam. Ti poskrbi za vse." (p. Dolindo Ruotolo)

10. Biti ženska je lepo, ker …
... se lahko pisano oblečem (kar je moj izraz veselja) in obujem petke. 😊

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.