Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Na papežu Frančišku mi je bilo všeč vse. Začenši z njegovim pozdravom "Dober večer", ko je prvič stopil na tisti balkon in pozdravil zbrane na trgu in po svetu. Takoj je bilo čutiti, da bo nekaj drugače. Pozdravu so sledile številne zelo drobne geste, ki pa imajo včasih veliko težo.
Spustil se je dol. Papeško službo je postavil na realna tla, kot je zapisal dr. Štuhec. To so bile geste, ki ne bodo ostale zapisane v cerkvenih dokumentih, so pa močno govorile: čisto "navadni" čevlji. Čisto "navadno" stanovanje. Čisto navadni pozdravi.
Ta njegov zgled je bil po mojem zelo pomemben za prenovo rimske kurije, pa tudi za prenovo cerkvenih struktur po vsem svetu. Bil je pomemben za tiste najbolj pomembne premike: za premike v glavah in srcih. Ob tem, ko je papež svojo službo prestavil na trg, med ljudi, je močno zmanjšal vsakovrstne skušnjave po poveličevanju, odtujenosti in vzvišenosti, ki se kdaj pa kdaj prikradejo v različne nivoje cerkvene hierarhije.
Marsikaj v Cerkvi je zaradi njegovih izbir postalo bolj "normalno". V duhu Jezusovih besed: "Eden je vaš Gospod, vi vsi ste pa bratje."
Ko smo kmalu po tem z zanimanjem prebirali Frančiškovo dotedanje življenje, delo in prioritete, je bilo hitro jasno, da prihaja z globoko misijonarsko držo.
Apel, ki ga je sooblikoval na znamenitem zboru v Aparecidi, je zaznamoval tudi njegovo papeževanje: Cerkev mora biti najprej in ključno misijonska. Iz te drže so rasle njegove žive prispodobe: Cerkev kot poljska bolnišnica, Cerkev kot mati z odprtimi vrati, Cerkev, ki se ne boji umazati, ker gre na ceste, Cerkev, ki diši po ovcah.
Bil je papež usmiljenega Boga: neutrudno je pred našimi očmi slikal podobo Očeta, ki vedno odpušča in objema.
Nemalokrat je bil tarča kritik nekaterih tradicionalističnih krogov. Očitali so mu modernizem. Sam sem ob Frančišku čutil prav nasprotno: namreč da je papež Frančišek v resnici eden najbolj radikalnih "tradicionalistov". Neutrudno nas je učil, da "tradicija" pač ni le to, kar smo videli na fotografijah izpred 70 let. In da tradicija niso le čipke in zlate vezenine iz 17. stoletja, ampak da je v iskanju resnične tradicije treba iti vse do začetkov: do Cerkve prvih stoletij. Do Cerkve apostolske dobe.
"Bil je papež usmiljenega Boga: neutrudno je pred našimi očmi slikal podobo Očeta, ki vedno odpušča in objema."
Ena od velikih "nedokončanih" zapuščin papeža Frančiška bo gotovo sinodalnost. Drža Cerkve, ki hodi skupaj, ki skupaj posluša, išče in tako odpira vrata Svetemu Duhu, da jo On usmerja. Sinodalnost je papež Frančišek v Cerkvi prebujal z neverjetno energijo in angažmajem. Veliko truda je bilo potrebnega, da začenjamo razumeti, da sinodalnost ne pomeni načina "sestankovanja", na katerem bomo napisali nov dokument. Sinodalnost je način življenja Cerkve. Je skupna pot v odprtosti Svetemu Duhu.
Vse do konca nas je Frančišek učil, da Cerkev nismo "mi" in "oni drugi", ampak da smo Cerkev vsi skupaj. Vsi, vse do najbolj oddaljenih "robov". Nihče ni le poslušalec, le izvrševalec nečesa, kar je povedal nekdo "zgoraj", ampak smo vsi bratje in sestre, po katerih želi spregovoriti Duh. Da smo skupnost, ki je poklicana v služenju bogatiti drug drugega.
V letošnjem letu sem velikokrat razmišljal o Frančišku in o tem, kako težko je moralo biti zanj letošnje leto. Ne toliko zaradi bolezni, kolikor zaradi jubilejnega leta. Prepričan sem, da je bil to eden od njegovih velikih "projektov", ki so mu bili zelo dragi.
Predstavljal sem si ga v bolniški postelji, z dušo, ki bi rada šla na trg pozdravit romarje, jih nagovorit, okrepit njihovo upanje. Pa ni mogel.
V dneh velikega tedna, v dneh velike noči, ko ni mogel voditi svetih obredov, sem boleče slutil, kako globoko mora trpeti. In ko je v nedeljo skoraj že brez sape, z zadnjimi delčki moči uspel podeliti blagoslov mestu in svetu ... Bilo je ganljivo. Bilo mi je kot trajen zgled, kaj pomeni do konca biti za druge, izgoreti v svojem poslanstvu, biti za skupnost, biti za Gospoda.
Hvaležen sem zanj.
Bil je zares "moj" papež.
Gospod, hvala ti za duha, ki si ga po papežu Frančišku prebujal tudi v meni.
Hvala ti, da sem ob njem vedno znova čutil živost svojega poslanstva.
Ko sem se odločil postati duhovnik, sem imel v srcu podobo Cerkve, kakršno je skušal sooblikovati on. Del take Cerkve želim tudi v prihodnje ostati, jo po svojih močeh sooblikovati in ji služiti.
Naj Frančiškova ljubezen do Gospoda in Cerkve blagoslavlja vse nas tudi po njegovem odhodu v objem usmiljenega Očeta.
