Preizkušnje, ki so Alena prekvasile: “Bogu sem redko pomolil težave”

Alen Prelesnik je po rodu Ribničan, pravi, da je zdomar v tujini. Z ženo Rebeko in tremi otroki živi pod Rašico, v Gameljnah. Trenutno vodja projekta Škofjeloški pasijon 2026, pred tem se je kalil predvsem v filmski produkciji kot izvršni producent, dolga leta pa v različnih oblikah aktiven v mladinski pastorali. Kako postavlja in usmerja besede, je zanj ključnega pomena. To je nedvomno potrdil tudi v Moških skrivnostih.

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Kaj je to vsakdanjik? :) Svoj življenjski ritem lahko v grobem delim na dve izmenjujoči se obdobji. Sredi intenzivnosti projekta je fokus na naloge in ljudi, ki so mi zaupani, izrazito povečan. Takrat je dinamika doma večji izziv. Morda pomaga, da sem dolga leta odraščal v stanovanju gasilskega doma in mi je blizu pogasiti kakšen požar med tremi nadobudneži. :)

Po drugi strani so obdobja, ko lahko svoj čoln samostojnega podjetništva za nekaj časa usmerim v bolj umirjene vode. Seveda to ne gre vedno. Lani sem se za nekaj mesecev odločil, da se kar ustavim ob privezu in se na novo razgledam okoli sebe, predvsem pa veliko časa preživim v domačem brlogu. Naenkrat se mi je opcija "stay-at-home dad" (očka doma, op. a.) zdela čisto preveč privlačna.

Kaj vas pri ustvarjanju najbolj izpolnjuje in navdihuje?
Iskanje pravih besed. Ustrezna kompozicija le-teh. Celoten proces, da iz zapisane ideje pride sporočilo do ljudi. Da se v tej dinamiki prehoda z lista papirja na oder ali platno ne izgubi(m) v prevodu.

Iskanje pravih ljudi. Ustrezno sodelovanje le-teh. Skupen ustvarjalni proces, da iz zastavljenega projekta nastane zgodba, ki lahko ponudi dobro vsebino. Nekomu danes, spet drugemu morda celo jutri.

Vsi projekti, ki so v meni in v širšem prostoru pustili neko sled, da ne rečem pečat, so znotraj organizacije vključevali večje število sodelujočih posameznikov in skupin. Pa ne, ker bi me zanimali samo veliki projekti. Ampak ker se je tam ustvarilo največ priložnosti za sodelovanje.

Kako poskušate s svojim ustvarjanjem povezovati?
Na Slovenskem je vrtičkarstvo kar doma. Naše osebno zadovoljstvo, ko smo v stiku z materijo in gledamo rast, razvoj nečesa svojega ter premagujemo izzive ob tem. Večkrat spregledamo, da je lahko samo meter stran nekdo, ki ima podobno težavo. Ali pa se ustrašimo, da bo na njegov del sonce sijalo malo dlje kot na mojega. Ne gre za to, da bi s svojim delom živel v iluziji, da lahko to drastično premagujem.

Vesel pa sem vsake priložnosti, ko lahko neko umetniško ali pa čisto zabavno delo pripomore h kultiviranju človeške narave. Da med vrtički odnosov ni zidov, ampak vsaj živa meja – to lahko od časa do časa prilično pristrižeš ali pa jo pustiš rasti, kakor situaciji pritiče. :)

Uprizoritve Škofjeloškega pasijona prihodnje leto nosijo v sebi veliko elementov, ki sem jih nakazal. Preplet različnih dinamik v celem kraju, med sodelujočimi, izzivi, ki so čisto produkcijske narave in želim nanje odgovarjati tako, da bo režiser Marcelo lahko s svojo vizijo usmerjal celoten ustvarjalni proces s številnimi prostovoljci.

Na kateri projekt ste najbolj ponosni?
Namesto besede ponosa mi gre lažje z jezika zadovoljstvo. Ki ga občutim v več odtenkih. Kot dragocenost in dimenzija izpolnitve; tiho, dlje trajajoče zadovoljstvo in tudi kot iskro motivacije.

Najprej bi omenil leta v domačem kraju in župniji. V spodnji učilnici ribniškega farovža so se stkali odnosi in nastajali projekti, ki so pljuskali precej daleč od cerkvenih kropilnikov. Eden teh je Ribniški pasijon, ki se je ravno letos vrnil v ribniški grad po nekajletnem premoru.

V posebnem spominu imam dramsko skupino v Gimnaziji Želimlje, kjer mi je bilo zaupano njeno osnovanje in mentorstvo. Iskriv čas vaj z dijaki in trenutkov, ko sem jih lahko občudoval v njihovem razvoju na odru. Lepo mi je slišati, da ena od takratnih članic igralskega ansambla zdaj vodi skupino naprej, in mislim, da imajo ravno v kratkem novo premiero.

Potem je tu cela vrsta projektov v okviru Studia Siposh. Začel sem, ko nas je David zbiral še doma v svoji dnevni sobi, potem pa smo vidno rasli tako mi kot projekti in infrastruktura. Začetki produkcije za EWTN, v katerem Studio sedaj res blesti, segajo v tisti čas. Zaradi odgovornosti, ki mi je bila zaupana, pa še posebej izstopata oba celovečerna filma, SEN 1991 o slovenski osamosvojitvi ter Srečen bo čas, ki je portret o Slomšku.

Bi še kaj dodali?
Prej sem omenil sodelovanje – če kje, je izjemne razsežnosti doseglo v produkciji Prešernove proslave v času kovid ukrepov. Še vedno z nejevero pogledam, kako smo v le nekaj tednih pripravili celotno reč in jo iz Narodne galerije in kupa drugih lokacij še sveže razkuženo ponesli na TV-ekrane slovenskih domov. :)

Bolj kot razmišljam, težje mi je postavljati neko lestvico. V resnici vse našteto in še več sodi zgolj na en seznam – hvaležnosti. Veliko nje. Kdaj je v profesionalnem smislu tudi vir moči za kakšno bolj viharno obdobje. Čeprav si moram najti drugo primero, ker imam v resnici rad zmerno poletno nevihto. :)

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
V smislu temeljnega odmika na poti, ki sem si jo zase predstavljal kot mlad fant, je bila izkušnja v primarni družini. Mamina bolezen je že prinesla svoje razpoke, svojo težo pa je prinesel njen samomor. Bil sem ravno na tem, da malo bolj razprem krila iz domačega gnezda.

Sledilo je obdobje, na katerega zdaj gledam kot na čas, ko sem ohromel, "zamrznil". Podzavestno v nekem prizadevanju, da bi bil sam tak, kot sem bil pred njeno smrtjo. In zelo počasi rasel iz zanke, kako zelo ne gre živeti za nazaj. Kar ne izvira le iz te izkušnje, pač pa tudi iz soočanja z lastnimi zdravstvenimi težavami. Vse skupaj se je dolgo prepletalo z mislijo, da moram to in druga bremena nesti sam, četudi so členki že beli od držanja te vreče na rami.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Ravno v prej omenjenem obdobju sem še bolj razvil večerno navado, ki je večkrat postala nočna – pisanje, ždenje ob različnih zapisih, knjigah, filmih. To je bilo moje iskanje prostora in časa zase. Do danes sem se, upam vsaj, toliko prekvasil, da razumem, da ena sama noč ni tako dolga, da bi dovolj pretuhtal takšen ali drugačen izziv.

Da je velika noč tista, kar v resnici potrebujem za svojo duhovno rast. Izjemno močna vsebina in srčika krščanske skrivnosti je tako počasi pronicala kot svetloba skozi špranjo, saj sem v mladih letih imel po svoje prismuknjeno navado, da sem se Bogu zgolj zahvaljeval, redko pa sem predenj pomolil svoje težave. :)

Večerom so se danes pridružila tudi jutra, še vedno pa velja, da je pisanje moj mali obred, sicer sem ob red. Kar se polnjenja tiče sem očitno zaznamovan z rojstno dolino; nekaj z lesom mora biti blizu mene, da se umirim. Naj bo to v obliki sprehodov mimo drevja v gozdu ali pa listov knjig in mojih beležnic.