Slovenci o papežu Frančišku: Človek z veliko začetnico, preprost in hudomušen

Zbrali smo nekaj misli, mnenj in spominov na papeža Frančiška. Svetovno znani misijonar, floristka, ki že vrsto let za praznike deluje v Vatikanu, ter vrli radijski voditelj in novinar so spregovorili o tem, kakšen pečat je pustil v njihovih življenjih.

"Bili smo presenečeni in žalostni, obenem pa smo zdaj, ko je šel k Očetu v Božje kraljestvo, veseli, da smo imeli takšnega papeža, ki je bil tako ponižen, tako blizu ljudem, ki je hotel živeti evangelij po Jezusovem zgledu. Njegove besede so prihajale iz resničnega življenja, niso bile samo teorija nekje v oblakih," je novinarju Družine Marjanu Pogačniku z Madagaskarja sporočil misijonar Peter Opeka.

Veliki dobrotnik in neustrašni bojevnik za najbolj uboge si je še posebej zapomnil papežev obisk v Akamasoi leta 2019: "Papež je začutil veselje, ki ga tukaj živimo. To je za naše mlade, ki se srečujejo z veliko skušnjavami, pijačo, mamili, prostitucijo, skrajno revščino, pomenilo veliko korajžo. Videl je veselje naših otrok. Povabil me je na papamobil, rekel mi je: 'Pedro, poglej, kako so ti ljudje tam, ti mladi, veseli, kakšno srečo imajo.' Sem rekel: 'Sveti oče, vidim.' To ga je prevzelo. Dva kilometra sva se peljala skupaj. Pogovarjala sva se in skupaj pozdravljala tisto množico in mlade, ki so prišli pozdravit papeža."

Za posebno številko Družine – priskrbite si jo TUKAJ – je dodal še:" Ko je prišel na obisk, je rekel: 'Obljubil sem, da pridem, in sem držal besedo.' Tisti papežev objem, ki sem ga bil deležen, bo zame nepozaben. Nepozaben. On hitro začuti, kje je nekaj 'teatra' in kje je resnično veselje. Tukaj je res začutil veselje, ki spontano prihaja iz srca."

Se spomnite Sabine Šegula, kajne? Doktorica agronomije in mojstrica floristike skupaj s Petrom Ribičem že od leta 2011 za božič krasi Baziliko sv. Petra v Vatikanu. Od leta 2013 pa tam delujeta tudi za veliko noč. V Vatikanu je doživela že marsikaj, tudi piknik v vatikanskih vrtovih, in med drugim poskrbela za okrasitev balkona vatikanske bazilike, ki jo je videla poldruga milijarda ljudi.

Papeža Frančiška ohranja v najlepšem spominu: "Ne glede na to, ali so bili ljudje verni ali ne, je vselej deloval pozitivno. Bil je človek z veliko začetnico. Ko sem bila jaz v Vatikanu, je bila blagoslovljena vsa moja družina. Kolegici, ki je znala špansko, je z nasmehom dejal: 'Poznam eno slovensko besedo – potica!'"

Med enim od srečanj mu je praznike tako voščila kar po slovensko: "Vedel je, da smo Slovenci. Stisk roke ni bil avtomatičen, vsakemu posamezniku je namenil svoj čas. Vsako srečanje je bilo pristno, kot da se srečaš s prijateljem. Še malo in bi se z njim objel."

Cenil je Slovence, še posebej njihov trud. To se je pokazalo tudi decembra 2020, ko je Slovenija v Vatikan poslala božično drevo. "V času, ko je bilo vse zaprto, sem se znašla v zagati. Načrt je bil, da se tradicionalni slovenski okraski delajo na delavnicah, da bomo tako predstavljali Slovenijo. A to ni bilo mogoče. Po pošti sem pošiljala oblance in slamo, naredila videoposnetke, kjer sem pokazala, kako se dela. To so delale cele družine. Skupaj več kot tisoč ljudi vseh generacij! Okraske so mi pošiljali po poti nazaj. Dostavili smo jih v Vatikan, okraski so bili iz  slame in oblancev. To je papež res cenil. Ta zgodba, ki so mu jo razložili vrtnarji, mu je bila všeč. Vzel si je čas tudi za to."

"Spomin na papeža Frančiška mi vedno znova prikliče pred oči sprejem sodelavcev Radia Ognjišče ob naši 25-letnici na splošni avdienci novembra 2019, ko smo se z njim tudi rokovali. Takrat nas je, ko smo mu za darilo prinesli njemu ljubo potico, šaljivo preimenoval v Radio Potica ter nas presenetljivo blagoslovil v slovenskem jeziku. Zato me ta spomin vedno napolni s toplino," pripoveduje vsestranski ustvarjalec z Radia Ognjišče, ki so mu domači tako fotoaparat kot mikrofon in telefon s paleto aplikacij in omrežij.

Ob spremljanju papeževih nedeljskih in prazničnih nagovorov ga je vedno nagovoril njegov preprost jezik: "Pravzaprav sem imel večkrat težave z izbiro njegovih misli, saj so bil vse tako povedne in nagovarjajoče. Ni uporabljal zapletenih besed ali oddaljenih teoloških pojmov, temveč je govoril neposredno, iskreno, kot bi se pogovarjal z vsakim izmed nas osebno. Njegove besede so nosile težo prav zato, ker so bile razumljive in človeške. Vedno znova pa me je presenečalo, kako se je dotikal tudi mojih nevernih ali od Cerkve oddaljenih prijateljev, ki so mu priznavali njegovo človečnost. V tej preprostosti se je razkrivalo njegovo srce – srce pastirja, ki pozna svoje ovce in jim želi biti blizu."