Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Duhovnik Dejan Frangež prihaja iz župnije Hoče pri Mariboru, natančneje iz majhne vasice Bohova. Izhaja iz kmečke družine in ima starejšo sestro ter dva brata. Otroštvo je preživel doma in pri teti, do katere ga je od domače hiše ločeval travnik. V tem okolju je ostal vse do začetka študija v mariborskem bogoslovju.
Po novi maši, ki jo je obhajal 5. julija 2009, je štiri leta služboval kot kaplan na Pobrežju. Nato je bil imenovan za župnika pri Sv. Martinu na Pohorju, pozneje pa je prevzel še župniji Tinje in Venčesel na Zgornji Ložnici. V prostem času rad kolesari in planinari, navdušuje ga lepota slovenske pokrajine.
Kaj vas je pripeljalo do odločitve, da postanete duhovnik?
Moja odločitev za duhovniški poklic je bilo preprosto vprašanje, kaj pravzaprav želim v življenju početi in kaj me veseli. Že od malega sem ministriral in imel vzornike v domačih duhovnikih in bogoslovcih, ki so bili pred mano posvečeni, prav tako smo imeli mladinsko skupino, ki me je na neki način tudi duhovno oblikovala.
"Na prvem mestu pa je bil notranji klic Boga, da se mu pridružim v njegovem vinogradu."
Kako se spominjate svoje prve maše? Kakšno geslo ste si izbrali?
To je bil zame poseben dogodek, nepozaben in eden najlepših trenutkov mojega življenja. Na naši domačiji se je zbralo približno 500 povabljenih, ki smo se zbrali v procesiji in peš odšli do domače cerkve v Hočah, kje smo začeli s sveto mašo in nato nadaljevali zopet doma pod šotorom, kakor se spodobi za novo mašo.
Moje novomašno geslo je vzeto iz Janezovega evangelija (Jn 15,9): "Ostanite v moji ljubezni." Zakaj? Ker sem vzel številke iz mojega rojstnega datuma, a še bolj pomembno je sporočilo gesla, ki samo po sebi pove, da ni večje ljubezni, kot je Njegova.
Kako poskušate biti blizu ljudem in razumeti njihove vsakdanje težave?
Moje poslanstvo je biti duhovnik, biti blizu ljudem. To zame ni težko, saj moje župnije niso velike in so vse na obrobju Pohorja, kjer še imamo pristne odnose.
Ne samo pri maši, deljenju zakramentov, verouku, ampak tudi v vaški gostilni ob kavi, praznovanjih porok, krstov in obletnic. Kjer se ljudem približam kot prijatelj, kot nekdo, ki jih posluša v vsakdanjih težavah, ki jim prinaša življenje.
Če bi lahko eno svetopisemsko zgodbo doživeli v živo, katero bi izbrali in zakaj?
Težko izberem. Veliko je svetopisemskih zgodb, ki me nagovarjajo v določenem trenutku dneva. Posebej še v postnem času, ko smo premišljevali o Jezusovem trpljenju.
Pa sem ga resnično doživel v živo pred leti v Škofjeloškem pasijonu, ki me je predvsem nagovoril o človeški minljivosti in o trpljenju Jezusa Kristusa, ki se je daroval za nas in za naše življenje v večnosti.
Kako se prilagajate vedno bolj digitalnemu svetu? Ali menite, da bi morali biti duhovniki bolj prisotni na družbenih omrežjih?
V današnjem času si težko predstavljam, da ne bi imel računalnika, telefona in elektronske pošte. To je del današnjega sveta, ki nas tako ali drugače zaznamuje in oblikuje, lajša, pa včasih tudi otežuje naše življenje. Sam nisem velik pristaš družbenih omrežij in nisem prisoten na nobenem.
So pa duhovniki, ki jim je to del njihove evangelizacije, kako promovirati duhovništvo, duhovnost in se tako približati mlajšim, ki so zasvojeni oz. morajo biti tam, ker so vsi … Hvala Bogu, če se kdo spreobrne in najde pot nazaj k veri.
Kaj je najlepši del vašega poklica, ki ga večina ljudi morda ne vidi?
Najlepši del mojega poklica je preprosto zadovoljstvo v mojem srcu, da sem lahko tako blizu našemu Gospodu in hkrati hvaležen za vse, kar dobrega prejemam.
