Majhen korak do boljšega odnosa med možem in ženo

Zamera na začetku najinega zakona se je kopičila skupaj z vonjavami iz prepolnega koša za smeti. Predolgo sem upala, da bodo mojega moža smeti zmotile v istem trenutku kot mene in da jih bo potem takoj odnesel iz hiše.

Sčasoma sem ugotovila, kako samodejno pričakujem, da odnašanje smeti ni na seznamu gospodinjskih opravil, ki bi jih morala opraviti sama. Namesto da bi to izrazila, sem preprosto začela nergati.

Zelo dobro se spominjam, kako osvobajajoče je bilo, ko sem sama začela odnašati smeti, kadarkoli so me začele motiti, in nenadoma to ni bila več boleča točka v najinem zakonu.

O, kako rada bi vam povedala, da je bila težava s smetmi prvi in zadnji primer, ko sem povsem nedejavno in nekoliko nasilno nergala svojemu možu, namesto da bi mu neposredno sporočila svoje želje in potrebe. Žal ni tako.

Potreba po nerganju se pojavlja redno. Ko imam občutek, da mi stvari v življenju uhajajo iz rok, se zatečem v svoje območje udobja: občutek reda in nadzora poskušam doseči tako, da ukazujem ljudem okoli sebe. Pri tem imam v mislih predvsem svojega moža. On je tisti, ki ga poskušam nadzorovati in ga prilagoditi svojim željam.

Sama si predstavljam, da so moji dodatni opomniki in "vsakdanji" pogovori o stvareh, ki si jih želim, preprosto moje besede: "Tole me preveč bremeni in potrebujem pomoč. Prosim, imej me rad tako, da mi olajšaš življenje na ta izrecen način."

On pa to razume kot: "To, kar počneš, ni nikoli dovolj dobro. Nikoli nisem pretirano zadovoljna s teboj."

Ko postanem že prava nergača, kot me ljubkovalno imenuje moj ljubi mož, moram biti posebej pozorna na naslednje:

Nerganje sporoča tole:

Nergati začnem, ko:

Nato svoje rešitve nenehno izpostavljam in mislim, da ga bom s ponavljanjem prepričala o njihovi pravilnosti in pomembnosti. Gotovo bodo smeti tudi zanj postale pomembne, če jih bom dovolj pogosto omenjala.

Vendar tako ne gre. Oba sva vedno bolj razočarana drug nad drugim in do pravega pogovora sploh ne pride. On ima občutek, da ga ne cenim, jaz pa se počutim užaljeno.

Moje vodilo "nehaj nergati" je sestavljeno iz dveh korakov.

Prvič: svoje želje moram izražati bolj neposredno in jasno. Ugotavljam, da moram večkrat izreči:

Drugič: prizadevam si, da resnično opazim in izpostavim vse pozitivne stvari, ki jih počne moj mož. Bolj ga opazujem, več stvari najdem. Zahvalim se mu za vsa drobna in velika prizadevanja v tistem dnevu, od čaja, ki mi ga je pripravil za zajtrk, do dodatne pozornosti, ki jo je ob koncu dneva potrpežljivo namenil najinemu sinku.

Dr. Ray Guarendi v svoji knjigi zakonskih nasvetov to izrecno svetuje. Zakonce opozarja, naj vljudno prosijo za pomoč in se za vse, kar naredijo, zahvalijo drug drugemu. Kajti ko zakonec prek vaših besed začuti vašo ljubezen in hvaležnost, postane pogovor veliko lažji – manj obremenjujoč, dosti prijetnejši in učinkovitejši.

In potem lepega dne, ko se vrnem v hišo, potem ko sem odnesla smeti, opazim čisto posodo, ki se suši ob pomivalnem koritu – tistem koritu, ki brezhibno deluje, potem ko ga je ljubi mož pozno sinoči popravljal, ker je puščalo.

"Hvala, ker si popravil pomivalno korito in pomil posodo!"

"Z veseljem.Hvala, ker si odnesla smeti."

Nehajte nergati, začnite deliti pohvale. To je vstopnica za boljše medsebojno sporazumevanje in srečnejše razmerje na vseh področjih.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.