Poklici, ki dostikrat ostanejo v ozadju: “V tem, ko darujem svoje delo, vidim veliko poslanstvo”

Ob današnjem prazniku želimo predstaviti tiste posameznike in njihove poklice, brez katerih naša družba zagotovo ne bi tako dobro delovala, a dostikrat ostanejo v ozadju in kljub trudu in vztrajnem delu ne dobijo možnosti, da bi spregovorili.

S tem prispevkom se želimo pokloniti vsem sodelujočim in vsem preostalim posameznikom, ki opravljajo poklice, brez katerih bi v svetu vladal kaos. Ti poklici so dostikrat neopaženi, a če bi za en teden prenehali s svojim delom, bi se to prav gotovo močno poznalo.

Pogovarjali smo se s hišnikom, pismonošo, kuharico v šoli, čistilko v semenišču in voznico mestnega avtobusa. Seveda so tu še vsi drugi poklici, ki se jim želimo prav tako pokloniti: tisti, ki skrbite za odpadke, gradbeniki, delavci, medicinsko osebje, zaposleni v domovih za ostarele, prevozniki … Hvaležni smo vam za vsako minuto dela, ki jo namenite za to, da nam je vsem skupaj lepše! Hvala iz srca!

Madlena Parkelj je zaposlena na Osnovni šoli Otočec, kjer opravlja delo kuharice. Sicer pa je po poklicu inženirka organizatorica v gostinstvu in turizmu, od tam pa jo je pot pripeljala ravno v kuhinjo OŠ Otočec. Pripravlja obroke, ki jih ponudijo otrokom: zajtrk, malico, kosilo ter popoldansko malico. Pripravlja tudi dietne obroke za otroke, ki imajo predpisano dietno prehrano. 

Kako vas vaše delo izpopolnjuje?
Ko vidim, kako so otroci zadovoljni in nasmejani, ko jim ponudimo dnevne obroke. Vsak dan je nov izziv. Največje zadovoljstvo je, ko otrok zapusti jedilnico sit in nasmejan. Izredno rada delam z otroki tudi v popoldanskih urah, ko izvajamo razne delavnice (peka piškotov, izdelava rezancev in ribane kaše, ki jih nato ponudimo pri kosilu).

Vaše delo je zagotovo velikokrat naporno, pa vendar – zakaj ste hvaležni, da ga lahko opravljate?
Delo v naši kuhinji ni naporno, ker si veliko stvari prilagodimo, da nam je lažje. Izredno hvaležna sem za delo, ki ga opravljam. Zelo sem hvaležna, da delam z otroki, ki so izredno prijetni, včasih tudi malo navihani. Vedno me kaj "novega" naučijo. Razveselijo me, ko pridejo in povedo, da je danes jed perfektno kuhana.

Zakaj radi prihajate v službo? Kaj je najboljša stvar vašega poklica?
Zelo rada prihajam v službo zaradi kolektiva, kjer vlada zelo dobra klima. Že samo ozračje v službi je zelo sproščeno in na daleč se čuti pozitivna energija. V mojem ožjem timu smo sodelavke zelo povezane, delamo usklajeno, pomagamo druga drugi, veliko se smejimo, si zaupamo in delamo v prvi vrsti za dobro otrok ter kolektiva. 

Katere jedi se otroci najbolj razveselijo?
Otroci imajo zelo radi lazanjo, testenine z bolognese omako, krompirjevo musako, vse vrste enolončnic, kjer ob koncu seveda ne manjka domače pečeno pecivo, radi imajo tudi pečeno proseno kašo z mesom in zelenjavo, ajdove žgance ter segedin, golaž ter polento, govejo juho z zakuho, vse vrste solat … Zelo radi imajo mlečne malice.

So tudi jedi, ki se jih otroci ravno ne razveselijo, vendar se trudimo, da poskusijo vsaj "pol" žličke in veliko otrok se nato vrne nazaj po repete, ker ugotovijo, da jed sploh ni pripravljena slabo. Se pa na žalost vidi, da so otroci čedalje manj navajeni na kuhano hrano, ker se tudi zgodi, da nekaterih jedi niti ne poznajo. 

Brane Štepic je po poklicu elektrotehnik, prej je delal v gospodarstvu, sedaj pa je že 11 let zaposlen v Dijaškem in študentskem domu Kranj kot hišnik. Njegovo delo se začne ob šestih zjutraj s pregledom okolice, čiščenjem okolice, pobiranjem smeti. V svoj zvezek zapiše svoje ugotovitve in zabeleži domnevne napake. Njegov delovnik obsega popravljanje napak, saj se velikokrat kaj pokvari, pušča kaka cev, kaj se polomi … Veliko stvari uredi sam, njegovo delo pa zajema tudi komunikacijo in sodelovanje z drugimi obrtniki, serviserji, projektanti. Kot pravi, dela nikoli ne zmanjka, saj je treba poskrbeti, da vseh 300 dijakov in študentov biva varno in z vsem, kar potrebujejo.

Kako vas vaše delo izpopolnjuje?
V največje zadovoljstvo mi je to, da lahko nekomu pomagam. Če me nekdo nekaj prosi ali potrebuje kakršnokoli pomoč, sem to vedno pripravljen storiti. Je pa težava, da se mladim včasih vse zdi samoumevno in imajo občutek, da jim vse pripada. Redkokdaj slišiš, da ti nekdo reče hvala. Ampak ne glede na to nikoli ne obupam in vedno poskušam rešiti vse težave.

Fino je tudi, da kdaj koga od mladih kaj naučim. Tudi sam se veliko učim, spoznavam nove stvari, učim se tudi o ljudeh, kot hišnik moraš kar obvladati tudi psihološki vidik svojega dela, veliko je komunikacije z najrazličnejšimi profili ljudi, od mojstrov do najstnikov. In to mi je v izziv, rad sem v stiku z vsemi temi ljudmi.

Vaše delo je zagotovo velikokrat naporno, pa vendar – zakaj ste hvaležni, da ga lahko opravljate?
V prvi vrsti je to socialna varnost, se pravi imam reden dohodek, redno službo. In tudi manj stresno je kot prej, ko sem bil zasebnik. Seveda je tudi tu tempo hiter in nikoli ne vem, kaj me čaka naslednji dan, a vseeno si lahko marsikaj prilagodim po svoje. Dobro je, ker moj urnik obsega "normalnih" osem ur, od šestih do dveh. Seveda sem vedno na voljo, da me lahko pokličejo, če se zgodi kaj izrednega. A če imam dopoldne v službi vse "pošlihtano", sem potem doma res povsem prisoten, da poskrbim zase in za svojo družino in z njo kvalitetno preživljam čas. Služba mi daje možnost, da poleg nje počnem vse tisto, kar me veseli.

Zakaj radi prihajate v službo? Kaj je najboljša stvar vašega poklica?
Imam dober kolektiv, predvsem pa mi je pomembno, da imam dinamično in raznoliko delo in da nisem zaprt v neki pisarni. Veliko je sprotnega učenja, saj se moraš kot hišnik spoznati na vse. Sam sem elektrotehnik, a sem se moral skozi čas naučiti vse o vodovodu, strojništvu, ogrevanju, kdaj so na vrsti tudi kaka mizarska dela in podobno. Z ravnateljico se dobro razumem in prisluhne težavam, ki jih omenim, in potem se skupaj trudimo, da jih odpravimo. Lepo je tudi, ko se s kolektivom odpravimo na kak izlet.

In predvidevam, da vam zaradi načina vašega dela popoldne ni treba v fitnes, da se razgibate? 😊
To sicer res ne, a popoldneve, kadar seveda nisem z družino, preživljam zelo aktivno. Sem namreč tudi učitelj lokostrelstva in predsednik Lokostrelskega kluba Šenčur.

Zalka Avbelj je po poklicu ekonomski tehnik, a se ni nikoli videla v pisarni. Ko je prvič postala mama, je prosila Boga, naj ji pomaga najti primerno službo, ob kateri bo lahko skrbela za svojo hčerkico. Dobila je službo v ljubljanskem semenišču kot čistilka in sedaj to delo opravlja že 18. leto zapored. Svoje službe ne razume le kot fizično delo, ampak kot veliko poslanstvo in odgovornost.

Kako vas vaše delo izpopolnjuje?
Z veliko hvaležnostjo opravljam to delo, ker sem po naravi "fizičen" človek, moram se premikati in nekaj delati z rokami. To mi je pisano na kožo. Čutim hvaležnost, da lahko opravljam to delo. Velikokrat pomislim, koliko ljudi bi morda rado hodilo po dolgih hodnikih, ko pometam in pomivam, in si rečem, kako hvaležna sem, da imam zdrave noge. Ne bom rekla, da mi je to delo v sprostitev, a večinoma je tako, ker imam doma štiri nadobudneže, tako da lahko tukaj v tišini "počistim" tudi svojo glavo. 😊

Vaše delo je zagotovo velikokrat naporno, pa vendar – zakaj ste hvaležni, da ga lahko opravljate?
Moj poklic je nekako skrit, ni vsem na očeh in se tako dostikrat v tem vidiku poistovetim z Marijo. Tudi njeno delo in življenje je bilo tako skrito, na ven nič posebnega, a živela je v povezanosti z Bogom in opravljala svoje dolžnosti kot mama in žena. Tudi moja naloga je biti mama in žena, potem pa tudi to delo, ki ga opravljam tukaj.

Ko hodim po teh hodnikih, jih čistim in opravljam ostala dela, vse to izročam in molim za nove duhovne poklice, bogoslovce in duhovnike, ki jih seveda zdaj že veliko poznam, ker sem že toliko let tukaj. Ko sem prišla delat v semenišče, sem prosila Boga, naj mi pomaga, da bom s tem delala kaj dobrega in da bi bila orodje v Njegovih rokah, da bi se kaj dobrega naredilo. In prav v tem, ko darujem svoje delo, vidim veliko poslanstvo, čeprav je dostikrat težko.

Zakaj radi prihajate v službo? Kaj je najboljša stvar vašega poklica?
Najboljše se mi zdi, ker si lahko sama razporejam delo. Hvaležna sem, da si lahko vzamem čas, če moram otroka odpeljati k zdravniku ali ostati doma, če kdo zboli. Rada pa prihajam na delo tudi zato, ker me ta služba nekako umiri. Doma je velikokrat zelo razigrano in razburkano, tu pa najdem čas za svoje misli. V mislih ob čiščenju potujem po svetu in molim za ljudi ter jih izročam v Božje varstvo. Včasih kaj tuhtam, med likanjem tudi rada poslušam kako oddajo na Radiu Ognjišče in to me res spodbudi, ker doma skoraj ne uspem najti časa za kaj takega.

Torej je vaše delo v semenišču vsak dan znova kot neke male duhovne vaje?
Ja, res je tako. Vsak dan duhovna obnova. In zelo lepo mi je, ko od blizu spremljam življenje bogoslovcev, čeprav nimam veliko stika z njimi. A vseeno, če izvem za kako njihovo stisko, jih izročam Bogu in to čutim kot svoje poslanstvo. Kot neka dobra "teta iz ozadja". Nekoč mi je neka gospa rekla, da sem kot njihova mama. In ob tem sem začutila zelo veliko odgovornost in hvaležnost, da mi je bilo dano to delo.

Klara Zadnikar, ki smo jo na Aleteii že predstavili, je ena izmed 18 ženskih voznic Ljubljanskega potniškega prometa. Po poklicu je strojnica. Pred sedanjo službo je delala v pisarni, a ker ima rada izzive, se je bolj za šalo kot zares na pobudo kolega prijavila na izpit za vožnjo avtobusa in ga brez težav opravila ter postala voznica avtobusa.

Kako vas vaše delo izpopolnjuje?
Delo voznice mestnega prometa me izpopolnjuje predvsem zato, ker vem, da opravljam pomembno vlogo v življenju številnih ljudi. Prevozim razdalje, ki drugim pomenijo prihod na delo, v šolo, k zdravniku ali k bližnjim. Včasih z drobnim nasmehom ali prijazno besedo komu polepšam dan – in tudi to štejem med svoje majhne zmage. Po več kot devetih letih v tem poklicu me še vedno spremlja občutek, da sem del nečesa večjega.

Vaše delo je zagotovo velikokrat naporno, pa vendar – zakaj ste hvaležni, da ga lahko opravljate?
Delo je naporno, to je res – dolg delovni čas, prometne konice, odgovornost za varnost potnikov … a vseeno sem zelo hvaležna, da ga lahko opravljam. Imam reden dohodek, delo, ki je stabilno, in kolektiv, kjer si med seboj pomagamo. Vozim po mestu, ki ga imam rada, in imam priložnost vsak dan znova dokazati, da lahko tudi v javnem prevozu delamo s srcem.

Zakaj radi prihajate v službo? Kaj je najboljša stvar vašega poklica?
Rada prihajam v službo, ker sem v tem delu našla sebe. Voziti mi je v veselje, delo na terenu mi ustreza, všeč mi je tudi rutina s kančkom nepredvidljivosti, ki jo prinese vsak dan. Najboljša stvar v mojem poklicu pa so ljudje – tisti, ki jih srečujem vsak dan, in tisti, s katerimi delam. Včasih me kakšna zahvala ali prijazen pogovor spomni, zakaj sem pred skoraj desetletjem izbrala to pot – in zakaj bi jo izbrala znova.

Luka Bračun je zaposlen pri Pošti Slovenije, kjer opravlja poklic pismonoše z motorjem.

Kako vas vaše delo izpolnjuje?
Kot pismonoša zelo uživam, saj je delo v dopoldanskem času in sem obdan z ljudmi. Popoldan pa sem prost in lahko čas posvetim svoji družini.

Zakaj ste hvaležni, da lahko opravljate svoje delo?
Dostikrat je delo naporno, še posebej ko dežuje ali sneži, takrat pa ti kakšna stranka s prijazno besedo polepša dan. Vsako delo bi moralo biti cenjeno in sem tudi hvaležen, da lahko to delam in da grem z veseljem v službo.

Zakaj radi prihajate v službo? Kaj je najboljša stvar pri vašem poklicu?
To delo mi veliko pomeni, ker sem večino delovnika zunaj na prostem, in seveda pristen stik s strankami, ki smo ga zgradili skozi leta. 

Imate kako anekdoto s terena?
Anekdot s terena je res ogromno, najbolj pa se mi je vtisnil v spomin dogodek pred približno dvema letoma, ko je zelo deževalo in sem imel čisto premočene čevlje. Spomnim se gospoda, ki je šel po nogavice, da me ne bo zeblo v noge, to je bila res zelo lepa gesta.