Evangelij in deset Božjih zapovedi lahko obravnavamo na različne načine. Eden izmed njih na krščansko življenje gleda skozi prizmo upoštevanja pravil.
Ta pristop vse v krščanstvu vidi kot pravila in vsakdo, ki se teh pravil ne drži, je zunaj Cerkve in izpostavljen Božji jezi.
To je mračen pogled na krščanstvo, saj ne upošteva nobenega "manevrskega prostora" v veri, v prepričanju, da mora biti človek na vseh področjih povsem popoln, da si po smrti "zasluži" odhod v nebesa.
Usmiljenje
Sv. Frančišek Saleški v svojem delu Uvod v bogoljubno življenje pojasnjuje, da je ta pristop zavedel celo nekatere svetnike, ki so bili pri udejanjanju krščanstva kar nekoliko prestrogi:
Bernard je bil v svojih zgodnjih letih zelo strog in neizprosen do tistih, ki jih je vodil, saj jim je najprej rekel, da morajo odložiti telo in k njemu prihajati zgolj z umom.
Pri spovedi je skrajno strogo obravnaval vse napake, pa naj so bile še tako majhne, in je svoje uboge vajence pri učenju popolnosti tako gnal naprej, da jih je s pritiskom zadrževal, saj so izgubili pogum in moč, ko so se znašli na tako strmem in visokem vzponu.
Kadar pravice ne spremlja usmiljenje, ta postane kruta in zahtevna. Vsekakor je hvalevredno, da si prizadevamo za popolnost, vendar nikoli brez ljubezni.
Sv. Frančišek Saleški nato pojasni, kako je Bog omehčal srce sv. Bernarda:
Čeprav je tega velikega svetnika k takšnemu dejanju spodbudila neumorna gorečnost za najpopolnejšo čistost in čeprav je takšna gorečnost velika krepost, je bila to krepost, ki jo je bilo treba preveriti.
In tako jo je sam Bog preveril v videnju, s katerim je svetega Bernarda napolnil s tako blagim, nežnim in ljubečim duhom, da se je povsem spremenil, si močno očital, da je bil tako strog in neizprosen, ter postal tako prijazen in popustljiv, da je postal vse za vse, da bi vse pridobil.
Ne smemo pozabiti, da Bog ne želi preprostih "sledilcev" pravilom, temveč sinove in hčere, ki ljubijo njega in druge.
Usmiljenje in ljubezen morata vedno ostati glavni kreposti, ki ju udejanjamo, pri čemer moramo ravnati s seboj in z drugimi na način, ki odraža Božjo ljubezen do nas.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
