Midva s Carlom Acutisom sva se prvič srečala v času korone, preko spleta, na straneh Aleteie. Več časa pred ekrani lahko tudi mami treh najstnikov prinese kaj pozitivnega. Mojo pozornost je zbudil temnolasi deček, ko je bil oktobra 2020 razglašen za blaženega. Ko sem prebrala, da je umrl pri vsega petnajstih, sem s tesnobo v srcu pomislila na neznosno bolečino, s katero sta se morala soočiti njegova oče in mama, in se skrila v varni kokon pomilovanja in nevednosti. Očitno še ni bil pravi čas.
Carlo me je ponovno "pocukal za rokav" jeseni, v času papeževe napovedi, da bo aprila 2025 razglašen za svetnika. V okviru župnijske družinske kateheze smo pripravljali srečanje na temo ljudi, ki sledijo Jezusovemu klicu DANES. Filmček o njegovem življenju, dostopen na YouTubu, je potreboval "spodobne" podnapise v slovenščini. In tam me je Carlo našel.
Kako je lahko to šlo mimo mene?
Ja, res je umrl pri petnajstih, a pred tem je odkril Boga sam, Ga približal mami in svoji družini, sošolcem, znancem in številnim neznancem. Vse to se je dogajalo v času mojega šolanja in začetkov družinskega življenja, v času, ki je tudi MOJA sedanjost. Kako je lahko to šlo mimo mene? Želela sem izvedeti več.
Pozimi sem dobila mail z vprašanjem, ali bi lektorirala njegovo biografijo. Zame je bilo to retorično vprašanje. Ko sem se potopila v branje življenjepisa, še bolj pa njegovih molitev in premišljevanj, sem Carla vzela za svojega. Jaz kot mama. Jaz kot človek, ki ga močno privlačijo ideali. Jaz kot kristjanka. Jaz kot ženska, ki pogosto začuti, da so leta le številka in da je nujno, da človek občasno ignorira svoj EMŠO. Takrat se namreč prižge PLAMEN.
10 Carlovih navdihujočih navedkov:
Mali koraki do velikih stvari
Carlo je imel mnogo želja – le kdo jih ob pihanju svečk nima –, a njegove želje so daleč presegle otroške želje po igračah, doživetjih ali iskanju pozornosti, čeprav mu je otroško iskrenost uspelo ohraniti do svoje smrti. Primer? Jezo odlično poznamo vsi, a Carlo se od malega ni hotel jeziti na druge, ker bi, o tem je bil prepričan, s tem razžalostil Jezusa. Dejansko mu je tako, da je prosil Jezusa za moč v ta namen, uspelo držati svojo jezo pod kontrolo. Znova in znova, z malimi koraki.
Še preden je prejel prvo sveto obhajilo, je postala njegova največja želja, da bi postal svetnik. Ne kot kateri od super junakov iz risank ali računalniških igric, ki so mu bile sicer zelo blizu, ampak svetnik. Original. Ta želja je prežela vsako njegovo besedo, dejanje, razmišljanje.
Plemenit in poduhovljen, obenem pa običajen najstnik
Ker je hotel biti blizu Jezusu, je vsak dan hodil k maši, molil rožni venec, vsak teden prečiščeval svoj odnos z Bogom preko spovedi, skupaj z mamo poučeval verouk, zbiral donacije za brezdomce in aktivno sodeloval pri razdeljevanju obrokov zanje.
Hkrati pa je živel življenje običajnega najstnika – se družil s sošolci in jim pomagal spopadati se s pastmi odraščanja v sodobnem svetu, uspešno napredoval v šoli, v prostem času sam odkrival svet interneta in programiranja, snemal kratke filme prišel celo na idejo, da s pomočjo interneta poskusi evangelizirati današnji svet – želja ni ostala zgolj na ravni idej, ampak jo je dejansko realiziral tako, da je oblikoval spletno stran o evharističnih čudežih (www.carloacutis.com).
Misli oratorijskih otrok o Carlu:
Jezusa je vzel zares
Carlov življenjepis lahko beremo kot zgodbo, morda celo kot pravljico. Elementi resničnega in fantastičnega sveta se v njem prepletejo ničkolikokrat. A mene se je globoko dotaknilo dejstvo, da je Jezusa vzel ZARES. Da se je zavedal, da je naš čas v življenju omejen, obenem pa ga je za Jezusa razdajal brez pomislekov.
Po avtocesti v nebesa
Ob današnji mantri "nimam časa" je Carlo celo "ugotovil", da če gremo vsak dan k maši, najdemo čas za vse. In da nas tam, na oltarju vsake cerkve, v hostiji, ki jo posveti katerikoli duhovnik, čaka Jezus sam. ŽIVI, PRAVI JEZUS. Tisti Jezus, ki nam hoče biti blizu in delovati po naših besedah, nasmehih, rokah, korakih …
Vsako srečanje z Njim nas spremeni. Ko gremo k obhajilu s čistim srcem, ko se Mu prepustimo, ko Ga prosimo, naj deluje po nas, postanemo drugačni, bolj srčni, manj sebični. Lažje se upremo skušnjavam. Začutimo željo, da ne bi živeli samo zase. Malo po malo. Vsak na svoj način. Zanj je bil to način, kako priti v nebesa. Čim prej, kot po avtocesti.
Vsega tega si želim tudi zase in za vse, ki jih imam rada. Posebej za tiste, ki so Jezusa že spoznali, pa so se od Njega oddaljili. In za najstnike, ki še posebej jasno občutijo, kako zelo hočejo biti originali. Močna želja je osnova, je gonilo napredka.
Naj njegov zgled ne gre mimo nas
Carlo nam je v vsem tem tako močan zgled, da je treba narediti vse, kar zmoremo, da njegovo pričevanje ne gre mimo nas. Njemu je uspelo ostati original, uspelo mu je postati svetnik, naša naloga pa je, da se na njegovem zgledu in imenu ne začne nabirati prah. Da ne postane eden izmed množice, ki se počasi staplja z ostalimi.
Ne zdaj in ne po tistem, ko bo dokončno uradno razglašen za svetnika. Po slovenskem pravopisu se bo sicer od tistega dne naprej uradno imenoval Karel Acutis, a prizvok imena, ki morda bolj pritiče kralju ali starejšemu gospodu, naj nas ne zavede. Res je, da je Karlov tudi med svetniki kar nekaj. A jaz si z vsem srcem želim, da Carlo ostane original – tako v imenu kot tudi v zgledu, ki nam ga s svojim življenjem kaže.
