“Moja žena je bitje neskončne potrpežljivosti in poguma”

Miha Šalehar je poleg vseh vlog, ki jih ima kot dolgoletni radijec, publicist, pisatelj, kolumnist, podjetnik … predvsem velik preizpraševalec vsega družbeno skonstruiranega okoli nas. Ne preseneča s svojo jezikovno spretnostjo, saj smo je vajeni z radijskih valov ali iz pisanih besedil, preseneča s svojim iskrenim iskanjem smisla, prevpraševanjem navidezne svobode zahodnega sveta in avtentičnega jaza ter zavedanjem procesnosti svojega zorenja.

Intervju, ki bi ga lahko označila za zanimiv ples vprašanj in odgovorov, ki so porodila še več vprašanj na osebni poti od nihilizma do Mihilizma.

Kdo je Miha Šalehar?
Če bi to vedel, najbrž ne bi sedel tukaj. Nimam enostavnega odgovora na to, ker gre za proces. Če bi me dobili pred nekaj leti, bi lažje odgovoril.

Zakaj?
Takrat sem bil bolj prepričan v to, da vem, kdo sem. Da me definira to, za kar me imajo drugi. Danes še zdaleč nisem prepričan, da bi to držalo. Zelo sem nezaupljiv do ljudi, ki se jim zdi, da vedo, kdo so, ker to predpostavlja, da se jemljejo zelo resno.

Meni se zdi, da je življenje tak dober "štos". Da je treba v življenju delati z energijo humorja. Ne maram dolgih popisov funkcij, kvalifikacij in odlik. Z ničimer od tega se ne identificiram. Miha sem.

Že na začetku svoje več kot 20-letne kariere ste v oddajah na radiu s postavljanjem izzivalnih vprašanj o nekem družbenem dogajanju obravnavali filozofska vprašanja. Kako to, da ste na ta način raziskovali življenje?
Od otroštva naprej sem zelo rad bral. Pri formalni izobrazbi pa sem obiskoval nekaj fakultet, na koncu diplomiral na Fakulteti za medije, a za vso formalno izobrazbo lahko rečem, da mi je dala dvakrat nič. Od osnovne šole naprej me je večkrat zamorila, narobe ocenila in tlačila v napačne predale, kar ji po eni strani zamerim, po drugi pa me je ravno to oblikovalo.

Mislim, da sva spet pri prvem vprašanju: življenja in njega postulate nisem nikoli jemal prav resno oziroma sem v vse malce podvomil. Po mojem sem bil tisti zoprni otrok, ki je vedno spraševal zakaj. Gravitacija je resda 9,81 m/s², vse ostalo pa so več ali manj dogovori in predstave. Od tega zelo malo odpade na naravni ali Božji zakon, vse ostalo pa so prikladni izmisleki, v katerih pletemo svoja življenja.

Zanimivo ste se v zadnji knjigi Notranji pir lotili slovenskega fenomena družbeno sprejemljivega alkoholizma na svoji 30-letni osebni izkušnji. Kako to, da ste se s pozicije opazovalca podali na tako intimno polje?
Tako kot sem bil prej nevtralni opazovalec fenomenov, je prišel čas, da sem se lotil enega, ki mi je "ponesreči" prišel na pot, ko sem alkoholizem pri sebi prepoznal kot težavo in začel delati na tem. Ob tem sem trčil v smešen in žalosten fenomen, ki je res vsesplošen. Imel sem lepo priložnost, da to popišem skozi osebno izkušnjo, ki je zelo močna. V resnici mi ni nič žal. No, malce mi je …

Zakaj?
Ker sem postal nacionalni maneken za abstinenco. (smeh)

Je to breme?
Ni, ker tako, kot vse v življenju, tudi to mine. Bo pa to ostalo pomemben del moje zapuščine, če si lahko dovolim to nečimrnost. Seveda pa me že zdaj zanima kup drugih stvari, s katerimi se bom še ukvarjal.

Kako je na to dolgo obdobje tavanja v alkoholnih hlapih gledala vaša žena, družina?
Moja žena je bitje neskončne potrpežljivosti in poguma. Ona je totalna svetnica. Počakala me je. Ta izkušnja je bila ključna, da sva midva zrasla na novo stopnjo. Za to sem ji zelo hvaležen. Bila je vsaj tri korake pred mano in je to pot vodila z nežnostjo in veliko potrpežljivosti. Če bi se ostro postavila do mene, se gotovo ne bi dobro končalo.

V knjigi pišete, kako veliko spoznanje je bilo, da je bil alkohol med prijatelji lažno vezivo. Kako boleče je bilo to zaznati in sprejeti pri letih, ko imamo že precej formirane socialne kroge?
Ni bilo najlažje, ni pa bila ta socialna premena najtežja stvar. Spremenila se je moja družba, ker sem spremenil način življenja, potrebe preživljanja prostega časa. To je bilo bolj na ravni smešnice – na začetku je praznina, potem začnejo vstopati novi ljudje, s katerimi se na lažji način družiš.

Težje je bilo spoznanje, da ne le, da je bil alkohol vezivo mojega socialnega življenja, ampak vezivo mojega življenja nasploh.

Torej bolj kot zunanja okoliščina?
Tako je. Do trenutka, ko sem alkohol vzel iz svoje enačbe, sem bil prepričan, da je bil samo to problem. Bil sem pivec, ki ni vsak dan pil, ampak sem imel vzpone in padce, vikend bojevnik, absolutno pa je bil to pomemben način moje samoregulacije, shajanja s samim sabo in načinom življenja, ki verjetno ni bil utirjen na pravo pot.

Ko sem nehal piti, je bil to samo vrh ledene gore. Pojavilo se je kup novih vprašanj, ki jih je alkohol prekrival in se je bilo treba soočiti z njimi in jih začeti čistiti.

Katere pa so konkretnosti, ki so danes bistveno drugačne kot prej, ko ste bili še v alkoholu?
To je proces, ki ni dovršen in poteka vse življenje. Lahko rečem, da me proces počasi vodi k učlovečenju mene, do kam pa bom to lahko pripeljal, ne vem. Stvari so se precej spremenile, ko odkrivam, zakaj obstajam, kaj je moj dar, kaj lahko svetu in življenju ponudim, ne le da ves čas nekaj pričakujem.

Imamo navidezno izbiro vsega.
Ja, po novem lahko izbiramo tudi spol in osem ponudnikov mobilnih storitev. V resnici nismo izbrali prav ničesar. Kaj nam bo taka svoboda?! Koliko smo res svobodni v tej svobodi? V bistvu je to svoboda vnaprej formatiranega življenja, kjer je vsak korak vnaprej statistično, finančno predviden in izračunan – od bančnega kredita do naročnine na mobilno telefonijo in v katero tržno skupino spadamo za kateri jogurt … Vem, da to ni svoboda.

Če poveževa to (ne)svobodo z alkoholom – bi lahko iz svoje izkušnje rekli, da alkohol služi točno temu?
Točno to, alkohol je inhibitor svobode. V našem dopaminskem svetu zamenjujemo svobodo za užitek. Alkohol je precej prikladna bližnjica, ki da kratkotrajno zadovoljstvo in pomaga odmakniti svobodo, da lahko izberemo še kaj drugega.

Spretno prikrivanje bolečine.
Nekdo alkohol lahko normalno uporablja, zase lahko rečem, da sem ga zlorabljal kot obliko samozdravljenja, antidepresiva, kot neko orodje, da se mi ni bilo treba soočiti z nekaterimi stvarmi, s katerimi bi se moral.

Katere so bile to?
Gre bolj za neko pretvarjanje, da sem v procesu življenja skozi odraščanje pozabil, kdo sem. Da sem živel pričakovanja drugih, ki so mi jih kot otroku vcepili kot zveličavne. Vsi smo nekako gmota otroških frustracij in pričakovanj drugih. Na zunaj sem bil videti uspešen – s kolesom sem skakal sedem metrov globoko, imel dobro službo na radiu, ljudje so me imeli radi, rad sem počel to, kar sem počel.

Na koncu sem imel še posel, ki mi je šel dobro. Več kot sem teh stvari, ki so mi bile v življenju položene kot dobre, obkljukal, slabše sem se počutil. Zakaj? Zaradi odsotnosti mene. Postal sem predstava za druge. Na neki točki sem ugotovil, da je to ireverzibilen proces. Prišel sem tako daleč, da sem začel verjeti, da je podoba, ki sem jo igral, prava, in pozabil, kdo sem jaz.

Ko ste prenehali s pitjem, je nastala neke vrste praznina. Kaj vam danes polni življenje?
Zvenelo bo kičasto, a sem na točki, ko se res veselim življenja. Rad živim. To se zrcali v tem, da me zanima veliko stvari, imam kup hobijev, ki me strastno okupirajo, rad študiram in berem. Veseli me živeti na način, da se prevprašujem, zakaj sem sploh na svetu, kaj mu lahko dam in ne le, kaj lahko dobim.

A tudi, ko pogledam nazaj, se mi zdi, da me je vodil neki duh: sicer manj zavestno, a sem želel delati dobre stvari, prinašati v prostor neko razpravo. Danes vem, da je moj poklic moje poslanstvo. Moj privilegij je, da to lahko počnem z večjim zavedanjem kot prej.

Šlo je torej za preskok iz nihilistične in cinične drže v način razmišljanja, da je smisel edino mogoč, če svoja parcialna življenja vsakega posebej osmišljamo z nečim pametnim. Smisel ni nekaj, kar nam je upovedano od zunaj.

Celoten pogovor preberite v reviji Praznična.