Ženi je za 50. rojstni dan izpolnil dolgoletno željo: poročila sta se še v cerkvi

Predanost, srčnost, strokovnost, empatija je le nekaj lastnosti, ki povprečnega zdravnika spremenijo v odličnega. Željko Pleša, družinski zdravnik v Krškem, je eden takih. Verjame, da se veliko lahko reši s pogovorom, nasmehom in prijazno besedo. V izboru, ki ga organizira revija Viva, je osvojil naslov Moj zdravnik leta 2021. Mobilnega telefona nima, ure ne nosi, ker se po službi želi popolnoma odklopiti in čas preživljati zunaj, aktivno.

Vsekakor markantna osebnost, ki je pred leti presenetila še z nečim: želel je prejeti sveti krst in preostale zakramente. To ni pomenilo le, da je lahko ženi izpolnil dolgoletno željo po cerkveni poroki, ampak je prineslo še druge pomenljive spremembe.

Ali lahko rečeva, da je za vašo pot do vere "kriva" vaša žena?
Ja in ne. Rojen sem v družini, v kateri so bili sorodniki po očetovi strani Jehove priče, po materini pa kristjani. Ko smo se otroci rodili, je bil pritisk z obeh strani. Zato je oče odločil, da se bomo otroci, ko bomo samostojni, sami odločili, v kaj bomo verovali. Ker pa je bila mama kristjanka, smo vse življenje odraščali v krščanskem okolju. To je na neki način že od majhnega vplivalo name. Nismo pa prejeli zakramentov.

Kot otroci smo hodili k stari mami za dva, tri mesece na počitnice. Spominjam se, da so bili zelo verni – zjutraj so se zahvalili za dan, ki je pred njimi. Kot otroku mi je bilo smešno, da so se zahvalili za košček kruha in skodelico bele kave. Zvečer pa obvezno očenaš pred spanjem v zahvalo Bogu.

Ker sem se poročil z ženo iz krščanske družine, je ona najina otroka vzgajala v veri, prejela sta zakramente. Ko pa je hči šla k prvemu svetemu obhajilu, se je župnik želel pogovoriti z nama. "Vidim, da sta par, ki se trudi prav živeti, a opazil sem, da nista poročena." Moja žena je vse življenje sanjala, da bi se poročila cerkveno, midva sva se pa samo civilno. Spodbudil naju je, naj organizirava čisto preprosto poroko, pomembno je samo, da si bova podelila zakrament.

Mislil sem si: Če Bog vse vidi, potem vidi tudi to, da živimo krščansko. Ta papir, košček papirja, ti lahko nekaj pomeni ali pa nič.

Čez čas pa sem začel razmišljati: Glej, na neki način živiva kot neporočeni par. To ni to. Vsak dan se trudim živeti krščansko, a nekaj mi manjka.

Kako je potem prišlo do ključne odločitve?
Ko je imela žena 50 let, sem se odločil, da ji dam največje darilo, ki si ga je želela. Ona ni vedela za moj namen. Šel sem k duhovniku Mitji Markoviču, ki je res Božji človek. Takrat je bil župnik v Krškem. Mi živimo sicer v drugi župniji, a poznal sem ga, ker je bil moj pacient. Povedal sem mu, kaj želim. Brez obotavljanja me je sprejel. Hodil sem k njemu na pogovore, dobival sem domače naloge, pripravil me je na zakramente.

Osem ali devet dni pred ženinim rojstnim dnem, bila je sreda, sem ji rekel: "Blanka, rad bi te zaprosil. Kupil sem nova prstana. Želel bi se s tabo cerkveno poročiti." Jokala je.

Poročila sva se v najožjem družinskem krogu, s pričama. Tisti dan sem prejel vse zakramente.

Na neki način sem se pomiril. Sicer sem se vse življenje trudil živeti krščansko, a nekaj je manjkalo. Enako kot dva, ki nista poročena, a živita skupaj. Nekaj manjka.

Kaj so vam zakramenti dali? Je to v vaše življenje prineslo kakšno razliko?
Prej sem se sicer čutil kristjan, a zdelo se mi je, da tej skupnosti ne pripadam popolnoma. Kristjani imajo zakramente, znamenja, opravili so neko "šolo", šli so po neki poti, jaz pa sem nekaj preskočil, hodil sem paralelno, ne na istem tiru. Po prejemu zakramentov pa sem res čutil, da sem del te skupnosti.

V življenju sem imel tudi zelo težke situacije – na primer huda bolezen otroka. Takrat sem doživel Božjo milost. Prosil sem Boga in dvakrat je naredil čudež – rešil je otroka. Tako da si ga ne upam več prositi! :)

Kateri vidiki vere se vas najbolj dotaknejo?
Kot otrok sem zelo zgodaj začel brati. Biblijo sem bral že kot otrok. Takrat sem Staro zavezo bral kot pravljice, legende, čas po Kristusu pa se mi je zdelo resno življenje.

Izgubil sem starše, sestro, težke bolezni so bile v družini, vera pa mi daje upanje, smisel življenja. Vem, da nismo tu le za teh par let in da bo za nami ostala sled. Razveseljuje me misel, da bom spet skupaj s starši. Da se v svojih najbolj intimnih, najtežjih stvareh lahko obrnem na nekoga, ki me posluša. Nekoga, ki mi je dal nekaj, kar mi ves svet ne more dati.

Ni me več strah smrti, ne nobene druge stvari. Tudi ko bom šel od tu, vem, kam bom šel, kaj me čaka. To je neverjetno olajšanje! Od takrat je življenje veliko lažje.

Kako pa vaša žena? Se je kaj spremenilo v vajinem odnosu?
Ona je že od začetka živela krščansko, v tem vzgajala otroke. Mene pa je ves čas spodbujala. Vse življenje me podpira. Srečo imam, da imam tako ženo!

Na neki način sem izpolnil njeno željo, po drugi strani pa sem sebe pripeljal do tam, kjer bi moral že zdavnaj biti. Nikakor ne zamerim svojim staršem. Morda je ta pot bolj vredna, ker je trajala veliko let in ker sem se moral zanjo sam odločiti, ne pa da bi me starši avtomatsko vključili v neko skupnost. To je svobodna volja zrelega človeka, to je zame veliko vredno.

Ženo zelo spoštujem, ker mi je podpora, je mati mojim otrokom. Zdaj greva bolj pogosto skupaj v cerkev. Enkrat ali dvakrat letno skupaj kam poromamo.

Zakaj ste tako radi zdravnik?
Odkar vem, obožujem živali in otroke. Nisem vedel, kateri študij naj izberem. Vpisal sem se na veterino, medicino in farmacijo, na vse tri sem bil sprejet. Takrat mi je ata rekel: "Obožuješ živali, ampak največja žival je človek. Žal. Pojdi na medicino in pomagaj človeku, da ne bo takšen, kakršen je." Odločil sem se in se v tem zares našel. To je poklic zame. Pri meni je empatija na prvem mestu, empatičen človek sem.

Nekatere poti so nam usojene. Pa s tem ne mislim neke karme, ampak nekaj zgoraj nas usmerja. Ne vemo, zakaj smo na določeni poti. To bomo izvedeli pozneje. To je lepota Božjih poti.

Zakaj se vam empatija zdi tako pomembna tudi pri vašem delu?
Človek raziskuje vesolje in sanja o nekih zvezdah. Mislim, da ne obstaja vesolje, kot je človeško bitje. Božje podobe smo. Človeka vedno gledam celostno, kakšen je. Ne zanimajo me le njegove zdravstvene težave, ampak tudi kakšen delavec je, kakšno družino ima, kakšne odnose ima. To je človek v celoti in tako ga je treba gledati.

Težko mi je odgovoriti, preprosto tako čutim. Nekaterih stvari se lotevam tako, ker sem tudi sam prestal težke preizkušnje. Ko sem čakal izvide za svojega otroka, ki je bil na meji med življenjem in smrtjo, sem spoznal, kaj pomeni čakati v čakalnici. Bilo nas je deset staršev, moj sin je edini dobil ugodno diagnozo, devet jih je dobilo smrtno obsodbo. Neverjetno pa je bilo to, da so bili drugi starši srečni zame in za mojega otroka, čeprav je njihov umiral. Zdaj razumem vsako mamo, ker sem sam šel čez te stvari. Zame je to ključno.