“Če svoj talent izkoristimo, iz svojega življenja preženemo žalost in ga napolnimo s srečo”

Italijan Marco Gallo se je rodil 7. marca 1994 v mestu Chiavari v italijanski pokrajini Genova kot drugi od treh otrok v družini. Pred odhodom iz porodnišnice je zdravnica njegovi mami Paoli dejala, da so zaradi asimptomatske okužbe med nosečnostjo pri sinu nastale težave in se lahko zgodi, da bo zaostajal v razvoju. Z možem Antoniom si nista delala vnaprejšnjih skrbi, temveč sta zaupala, da bo vse v redu. 29. septembra je bil krščen v župniji svetega nadangela Mihaela v kraju Casarza Ligure.

Tisti, ki so ga poznali, v knjigi pričevanj in Marcovih osebnih zapisov z naslovom Celo kamni bi poskakovali (založba Salve, 2023) zelo celovito opisujejo njegovo osebnost. Bil je brezskrben in preprost otrok, ki je ubogal starše, bil živahen, vedno nasmejan, razmišljujoč in željan novih dogodivščin. Rad se je igral z zemljo in gradil. Sam je o sebi zapisal, da takrat še ni imel lastnih prepričanj in se ni spraševal o življenju.

Njegova mama pripoveduje, da je bil zaljubljen v naravo. "Zdelo se je, da iz nje črpa energijo z vsakim vdihom." Z družino so se redno zbirali ob večerni družinski molitvi, konce tedna in počitnice pa preživljali na izletih in potovanjih.

Kljub temu, da je bil njegov oče med tednom večkrat službeno odsoten, je na prvo mesto postavljal blaginjo svoje družine. Da družina ne bi bila toliko časa narazen, so se nekajkrat selili skupaj z njim. V Aresu se Marco ni najbolje vklopil v novo družbo, kar se je poznalo tudi pri šolskem delu. Precej bolje se je znašel v kraju Lecco, kamor so se preselili septembra 2000.

Marco je usmerjal svojo energijo na različna področja. Izjemno sta ga zanimali znanost in matematika, med šolskimi predmeti sta bila na vrhu njegovega seznama naravoslovje in umetnost. Rad je risal načrte novih, revolucionarnih stavb ali izumov. Raznovrstne izzive je videl kot priložnost, da spozna nekaj novega.

Sprva se je navduševal nad nogometom, nato pa se preusmeril v atletiko. V tem športu je hitro napredoval in en dan pred prejemom zakramenta svete birme postal deželni mladinski prvak v skoku v daljavo.

Njegova posebna strast je bila botanika. Iz dneva v dan je povečeval svojo botanično zbirko, v njej je hranil tudi veliko vrst tujih rastlin.

Srednješolski začetki zanj niso bili najlažji. V prvem letniku se je sprl in razšel s prijateljema, zato je postal precej negotov vase. V prizadevanjih, da bi našel dobro družbo in prijatelje, sprva ni bil najbolj uspešen, kar ga je zelo grenilo. Morda je ravno zato večkrat poiskal družbo na zabavah ob koncih tedna.

V ospredje je prišla njegova pesniška nadarjenost, v stvareh, ki jih je počel, je iskal smisel. Če ni videl neposredne povezave med življenjem in študijem, se ni bil pripravljen učiti, pričujejo njegovi bližnji. Profesorji pa so izpostavili njegovo hrepenenje po resnici in znanju. Ko je pri 15 letih v šoli odkril filozofijo, se je posvetil pisanju daljšega zapisa z naslovom Metoda, ki jo je napisal mlad človek za mlade ljudi, da bi živeli polno in našli odgovore na temeljna vprašanja.

Vse bolj se je osredotočal na to, kako bi čim bolj učinkovito izrabil svoj čas in osmislil vsak dan. Svoje številne dejavnosti je vrednotil glede na to, koliko časa so mu vzele, ob tem pa se je dobro zavedal tudi svojih slabosti, na primer tega, da ni najbolj organiziran. "Postavati in se brezciljno dolgočasiti pomeni izničiti dan, ki si skorajda ne zasluži tega imena; pomeni osiromašiti svoje življenje."

Rad se je loteval več stvari hkrati. Njegovi starši pripovedujejo, da je imel poletne počitnice tako zapolnjene z dejavnostmi, da so že iskali izgovore, zakaj se ne more udeležiti vsega. Hkrati so si morali ob njegovih domislicah kdaj tudi zatisniti oči, sploh ko je želel na internetu zaslužiti na preprost način, ki je že mejil na področje nedovoljenega.  

Marco pa je postajal tudi vedno bolj prežet s Kristusom. Vera in razum sta bila zanj neločljivo povezana. Vsa svoja občutja je redno zapisoval v dnevnik. "V vseh dogodkih spoznavam Kristusa, in to vedno bolj. Moj ideal je Kristus, ki se mi vedno znova razodeva kot verodostojen." Spoznal je, da lahko z Njim srečno živi tudi na "običajen" način. Kristusovo resničnost in navzočnost je prepoznaval v ljudeh, ki so znali prebuditi njegovo srce.

Obiskoval je skupino Študentska mladina, pozneje pa duhovno oporo našel v gibanju Občestvo in osvoboditev. Ko je izvedel, da nameravajo manjše skupine združiti v eno, je odločno nasprotoval pri pristojnih. Prepričan je bil, da lahko mladi močneje doživljajo svojo vero v manjših skupinah. Pričeval je, da se ga je globoko dotaknila slovesnost beatifikacije Janeza Pavla II., ki se je je udeležil.

Njegova sestra Francesca pričuje, da je Marco v zadnjem letu šolanja doživel globoko preobrazbo. "Živel je zelo intenzivno, kot da bi slutil, da mu ni ostalo več veliko časa. Vse je živel z veliko ljubeznijo in globoko hvaležnostjo. Pri tem se je vedno zavedal, da mora vstopati skozi ozka vrata napora, ki pa ni bil več njegov sovražnik."

Druge je pritegnil z zgledom. Bil je poln življenjskega navdušenja, izžareval je preprostost in odkritosrčnost, ni se menil za sodbe drugih. Izkazoval je pozornost do drugih, se zanimal za njihovo počutje in vsakokrat priskočil na pomoč. Veliko se je posvečal dobrodelnosti in rad zahajal v hribe. V svojem početju je bil brezpogojno svoboden in iz ljubezni do bližnjih opustil marsikatero razvado. Osredinjen je bil na Jezusa in ga skušal čim bolj posnemati.

5. novembra 2011 se je takrat 17-letni Marco še zadnjič odpravil v šolo z motorjem in v prometni nesreči izgubil življenje. En dan prej se je na podoben način končalo tudi življenje njegovega prijatelja iz drugega kraja.

Na steno ob svoji postelji je Marco poleg križa s svinčnikom napisal: "Zakaj iščete živega med mrtvimi?"

Ob njegovem mrtvem telesu se je zbrala dolga vrsta mladih, ki so se želeli posloviti od njega. Številni, ki so ga poznali, pričujejo, da je "v kratkem času uresničil vse, za kar drugi potrebujemo celo življenje". Za nekatere je njegova smrt pomenila začetek spreobrnjenja, osebne preobrazbe in po njegovi smrti so se začeli bolj zavedati dragocenosti časa in se učiti ceniti lepoto.

Njegovi bližnji vsako leto na praznik vseh svetih skupaj poromajo v Rapallo, kjer se spomnijo mladeniča, čigar življenje se je končalo mnogo prehitro.