Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Odnosi vplivajo na vse nas – tako na posameznike kot skupnosti, pa tudi na naše delovno okolje. Tam preživimo velik del dneva in sodelujemo z ljudmi, s katerimi morda nimamo veliko skupnega. Smo pa spodbujeni, da stkemo čim boljše odnose.
Po obdobju covida in razširjenosti dela na daljavo ta tema zopet prihaja v ospredje. Čeprav so službeni odnosi na daljavo lahko učinkoviti, pa pogosto postavljajo pod vprašaj kakovost medsebojnih vezi, ki jih pri tem gradimo.
Praktično, a ne brez pomanjkljivosti
Začnimo s prednostmi. Zaposlenim delo na daljavo prihrani precej časa, saj se izognejo vožnji na delovno mesto. Omogoča jim večjo prilagodljivost, kar je še posebej koristno za starše, ki morajo ostati doma, ko zboli otrok. Lažje usklajujejo poklicno in zasebno življenje, organizacija dela pa postane bolj prilagodljiva.
Tudi podjetja imajo koristi. Zmanjšajo se stroški, izboljša se kakovost življenja zaposlenih, kar povečuje njihovo motivacijo in zmanjšuje odsotnost z dela.
A delo na daljavo ima tudi slabosti. Pogosto prinese občutek osamljenosti in oddaljenosti. Osebni stik, ki ga omogoča skupni delovni prostor, je težje nadomestiti. Doma je lahko veliko motečih dejavnikov, tehnična pomoč je pogosto počasnejša ali manj dostopna ...
Zato se je smiselno vprašati tudi, kakšen vpliv ima delo na daljavo na kakovost odnosov med sodelavci.
Socialna povezanost se začne s čutenjem – vidom, sluhom in številnimi drobnimi občutki, ki jih doživimo ob fizični prisotnosti drugih ljudi. To so "mikro" občutki – skoraj neopazna gibanja, šumenje oblačil, zvok dihanja, tipkanje po tipkovnici, žvenket nakita ... Vse to skupaj ustvarja ozračje, ki vpliva na naš stik z drugimi.
Eden ključnih dejavnikov je tudi vzpostavljanje primerne fizične razdalje med ljudmi. Ta razdalja lahko deluje prijetno in domače ali pa vsiljivo in nelagodno. Takšne občutke pa lahko zaznamo le v fizični prisotnosti.
Aristotel je govoril o preprostih, a pomembnih znakih vsakdanje človeške bližine. Topel pozdrav, prijazen ton glasu, stisk roke, nasmeh ... Vse to skupaj ustvari občutek varnosti in povezanosti. Po drugi strani pa nas napet obraz, nemirni prsti ali hitre kretnje lahko opozorijo, da nekaj ni v redu.
Te informacije dajejo odnosom živost in naravnost. Zaslon pa pogosto prekine ta naravni tok, saj deluje kot pregrada. Pri delu na daljavo tako pogosto doživljamo čutno praznino, manjkajo nam občutki, ki jih v fizični bližini sploh ne opazimo zavestno, a so ključni za pristno povezavo.
Tudi znanost potrjuje, da naši možgani za resnično kakovostno komunikacijo potrebujejo telesno prisotnost drugih. Stik prek zaslona bistveno zmanjša empatijo in občutek povezanosti.
Iskanje bližine v digitalnem stiku
Občutek zaupanja temelji na drobnih čutnih zaznavah. Ko ti pozitivni signali manjkajo, pogosto začutimo nelagodje ali celo strah. Ker je stik prek zaslona skoraj vedno manj pristen kot srečanje v živo, ga je treba nadomestiti z dobro komunikacijo.
Pomembno je, da si vzamemo čas za vzpostavitev odnosa – z iskreno dobrodošlico, prijaznimi kretnjami in toplimi besedami. Ne skočimo takoj k vsebini sestanka ali nalogi. Najprej poskrbimo za občutek povezanosti, za oseben stik, četudi kratek.
Posebno vlogo ima pri tem vodja, ki naj bi vzpostavil prve korake prijetnega vzdušja, še posebej pri mlajših generacijah, ki so do dela na daljavo pogosto bolj občutljivi in zahtevni.
Zaslon je lahko le tehnična povezava, a od nas je odvisno, ali ga spremenimo v resnično človeško vez.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Kaja Zupanc.
