Ali je teh 6 vsakdanjih navad ključ do duhovne odpornosti?

Kako lahko človek razvije duhovno odpornost – ne le zvestobe teoriji, ampak tudi trdnost, ko življenje postane zmedeno in neurejeno? Jezuit p. John O'Brien meni, da odgovor najdemo v vsakdanji zvestobi praksam, ki izhajajo iz duhovnosti sv. Ignacija Lojolskega. V svojem delu Šest vsakdanjih navad za duhovno odpornost O'Brien ignacijansko izročilo razširi na šest dostopnih disciplin, ki niso namenjene temu, da bi vas ohromile, temveč da bi vas utrdile.

V osrčju ignacijanske poti je razločevanje Božje navzočnosti v vseh stvareh, predvsem v vsakdanjih. Te navade niso nikakršni junaški podvigi, pač pa tiha dejanja pozornosti, in vsako od njih je priložnost, da sredi raztresenega sveta svojo dušo usmerimo k Bogu.

Prva in zadnja navada – jutranje darovanje in večerno spraševanje vesti – objemata dan s predanostjo in premislekom. Dan se ne začne tako, da se zanašamo sami nase, temveč tako, da vse zaupamo Bogu. Večer se ne zaključi v raztresenosti ali izčrpanosti, temveč v molitvenem spraševanju, ki poizveduje: Kje je bil danes Bog? Kje sem bil jaz?

Vmes so prakse, ki poglabljajo notranje poslušanje. Molitev ob Svetem pismu, predvsem z ignacijansko meditacijo ali lectio divina, postane način, kako vstopamo v živo Besedo, ne kot informacijo, ampak kot odnos. Duhovno branje nadaljuje ta dialog, oblikuje um v resnici in obenem dušo ohranja učljivo.

Sledita dve navadi, ki sta po tihem morda najskrajnejši: povabilo, da vsak dan poiščemo nekaj lepega, in izziv, da naredimo eno dobro delo. To nista poljubna dodatka. Za Ignacija lepota ni okras — lepota so vrata k Bogu. In ljubezen ni pojem, temveč mišica, ki jo je treba vsak dan razgibavati, če želimo, da je resnična.

Metoda p. O'Briena je po svojem realizmu globoko ignacijanska. Ne predvideva neprekinjenega miru ali duhovne jasnosti. Nasprotno: je načrt za takrat, ko se zdi molitev neobčutena, ko tolažba zbledi, ko je razločevanje nejasno. Navade so orodje za učenje prepoznavanja notranjih vzgibov, tistega, kar je Ignacij imenoval tolažba in potrtost – in za upiranje skušnjavi, da bi zmedeni ali prestrašeni obupali.

To je vsakdanja struktura, ki jo je Ignacij predvidel za "kontemplativce v akciji" – ljudi, ki živijo v svetu, vendar se želijo oblikovati po milosti. To ni duhovnost pobega, temveč dejavnega sodelovanja. Te navade pomagajo oblikovati tisto, kar je Ignacij imenoval brezbrižnost – ne apatije, temveč svobodno izbiro tistega, kar človeka približa Bogu, ne da bi se ga oklepali.

Za tiste, ki iščejo trdnost v negotovih časih, Šest vsakdanjih navad ni zgolj seznam, s katerega bodo črtali opravljene obveznosti. Je tih poziv k poglobitvi. Način bivanja z Bogom – doslednega, potrpežljivega, pozornega. Ne zato, ker bi se vsak dan počutili sveto, ampak zato, ker je Bog navzoč v vsakem dnevu in nas te prakse učijo, kako naj to opazimo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.