Kako v svetu nenehnega hrupa razločevati primerne vsebine

Živimo v času, ko velja, da je "vsebina kraljica". Vsak trenutek dneva smo izpostavljeni podobam, naslovom, video posnetkom in sporočilom, ki zahtevajo našo pozornost. Neskončna količina vsebin je nedoumljiva – vsekakor pa ni vse vredno našega časa, našega uma ali naše duše.

Kako lahko v svetu, ki se utaplja v informacijah, spodbujamo razločevanje? Kako se lahko upremo skušnjavi, da bi brezglavo spremljali vse, kar nam je dano na razpolago, in namesto tega poiskali tisto, kar nas bo resnično obogatilo?

Jezus nas v Evangeliju po Marku (7,15) opominja: "Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka." Čeprav to drži v kontekstu obredne čistosti, pa ne pomeni, da moramo nedejavno spremljati vse, kar je na voljo. Sveto pismo jasno govori o tem, da moramo biti pozorni:

Ta verza poudarjata proaktivno držo. Pred poplavo vsebine nismo nemočni. Zmoremo izbirati modro.

V današnji digitalni dobi se zlahka ujamemo v past nedejavnega spremljanja najrazličnejših vsebin. Neskončno brskanje po spletu, neprekinjeno spremljanje televizijskih programov in brezglavo spremljanje vsebin lahko otopijo naše čute in um. Ključnega pomena je, da negujemo navado dejavnega razločevanja.

Določite meje za spremljanje različnih medijev. Če je nekaj priljubljeno, še ne pomeni, da je vredno vaše pozornosti. Preden se poglobite v knjigo, oddajo ali članek, se vprašajte, ali vas lahko resnično obogati.

Vprašajte se: ali me ta vsebina vodi k resnici? Ali je v skladu s tem, kar je dobro, lepo in smiselno? Vsako znanje še ne prinaša modrosti in vsaka zabava ni neškodljiva.

Nekatere vsebine si ne zaslužijo naše pozornosti. V tem, da rečemo ne, je določena moč. Če nekaj mrtvi um, vnaša razdor ali spodbuja površnost, je bolje, da tega ne uporabljamo.

V svetu minljivih smernic je vračanje h klasiki – književnosti, filozofiji, umetnosti in glasbi, ki so prestale preizkušnjo časa – način, kako nahraniti dušo. Dela, ki osvetljujejo resnico, izzivajo naš razum in navdihujejo krepost, so vredna našega časa. Pa naj gre za Avguštinove Izpovedi, Brate Karamazove Dostojevskega ali brezčasno poezijo in filozofijo: ti zakladi povzdignejo naš um in ne odvračajo pozornosti.

Za družine to pomeni, da otroke usmerjamo h knjigam in filmom, ki razvijajo domišljijo in krepost, ne pa nedejavne zabave. To pomeni, da jim predstavimo lepoto in globino namesto najnovejših smernic, ki bodo v nekaj tednih zbledele.

Razločevanje primernih vsebin ne pomeni, da se umaknemo od kulture, temveč da se z njo pametno ukvarjamo. Zahteva namernost pri tem, kaj gledamo, beremo in spremljamo. Pomeni, da spodbujamo ljubezen do vsega, kar je resnično dobro in lepo – tako v nas samih kot v naslednjih rodovih.

V času, ko je pozornost dragocena dobrina, je modra izbira dejanje upora. Obenem pa tudi dejanje svobode.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.