Jesús Colina je našim najzvestejšim bralcem že poznan, saj je soustanovil Aleteio in več let vodil njeno mednarodno uredništvo. Je katoliški novinar, ki mu ustvarjalni duh ne da miru: vedno išče nove poti, kako priti do bralcev in kako nagovoriti njihova srca, zlasti z evangeljskim sporočilom ljubezni.
Je mož in oče, po rodu Španec, a že dolgo živi v Rimu. Je dober poznavalec dogajanja v (institucionalni) Cerkvi, predvsem pa jo ima zelo rad. Pred konklavom smo ga povprašali o njegovih pogledih na aktualno dogajanje v Vatikanu in Cerkvi.
Če bi morali izpostaviti eno stvar, ki vam je bila pri papežu Frančišku najbolj všeč, kaj bi to bilo?
Mislim, da je to njegova intelektualna svoboda. Že od začetka sem jo jasno opazil. Jorgeja Maria Bergoglia sem spoznal, še preden je bil izvoljen za papeža. Iskreno povedano, moj prvi vtis o njem je bil, da je dolgočasen človek. Zelo je bil osredotočen na svoje dolžnosti. Ko sem ga srečeval na ulici, je le rekel: "Dobro jutro," in nadaljeval svojo pot.
Dober prijatelj iz Argentine, ki je bil njegov študent, mi je pravil, da je bil Bergoglio sicer sijajno podkovan, a od vseh najbolj dolgočasen profesor, zaverovan v snov, brez stika s študenti.
Ko je bil izvoljen za papeža, sem si mislil: "To bo zelo dolgočasen pontifikat!" Kot vidite, nisem prerok. (smeh)
Zgodilo se je ravno nasprotno. Kaj je bilo vzrok temu?
Po izvolitvi se je nekaj spremenilo. Kot da bi našel novo svobodo. Mislim, da je pred tem zaradi težav v Cerkvi trpel. Globoko je spoštoval pastirje Cerkve, še posebej papeža Benedikta XVI. in papeža Janeza Pavla II. Imel je ideje, kako prenoviti Cerkev, in jih nosil v svojem srcu. Ni si prizadeval postati papež. Nobene kampanje ni vodil. Ko pa je bil izvoljen, je preprosto rekel: "Izvolili ste me, zdaj bom storil, kar mislim, da Bog od mene pričakuje."
To je bilo vir neverjetne svobode. Svobodno je lahko spreminjal stvari v Cerkvi, ker ga ni skrbelo, kakšna bo njena podoba v javnosti. Ni je poskušal slikati kot popolno, saj to ni. Heretično je misliti, da so ljudje v Cerkvi, zlasti njeni voditelji, popolni. Niso, ljudje so.
Ta neverjetna notranja svoboda je bila temelj njegovega nauka, vodenja, komunikacije in sposobnosti vzpostavljanja odnosov.
Ta resnična svoboda je bila seveda tudi vzrok težav, s katerimi se je soočal. A to je sprejel in ostal zvest samemu sebi. Na neki način je bil to – uporabil bom zelo močno besedo – eksorcizem, osvoboditev duha svobode v Cerkvi, ki je pogosto nismo zmogli pokazati, ker smo preveč skrbeli za institucionalno podobo. Res, njegova svoboda je bila izjemna.
Kakšna bo po vašem nova vizija Cerkve, ki jo bodo na konklavu začrtali kardinali?
Mislim, da bo novi papež nadaljeval vizijo papeža Frančiška. Cerkev potrebuje novo sintezo, novo edinost. Papež Frančišek je odprl vrata in okna Cerkve, prinesel svež zrak. Novosti včasih ustvarijo delitve, zato si bo moral novi papež prizadevati za edinost. To prenovo bo moral vključiti v vsakdanje življenje Cerkve, ustvariti novo občestvo.
Kakšna pa naj bo osebnost novega papeža? Papež Frančišek je zastavil močan trend – Dom svete Marte, rahlo pošvedrani čevlji, neposredna komunikacija z novinarji. Množicam je bil tak pristop zelo všeč.
Najpomembnejša je duhovna svoboda. Če papež ni svoboden, ne bo verodostojen pričevalec. Če bo novi papež morda sramežljiv in ne bo želel komunicirati kot papež Frančišek, če bo spregovoril le, ko bo šlo za zelo pomembne stvari, je tudi to lahko revolucionarno, nekaj izjemnega za Cerkev. Papež naj bo to, kar je – naj bo svoboden. Svet ne potrebuje še enega papeža Frančiška. Potrebuje osebo, ki jo je preoblikoval evangelij in je pristna. Če je resnično to, kar je, in ga razsvetljuje milost, bo presenetil svet.
To smo videli pri zadnjih papežih – Janezu XXIII., Janezu Pavlu I., Janezu Pavlu II., Benediktu XVI. in zdaj pri papežu Frančišku. Vsi so bili presenečenje. Ne zato, ker jih ne bi poznali, ampak ker jih je nova odgovornost spremenila. Tudi novi papež nas bo presenetil, čeprav bo morda izvoljen kdo od favoritov, ki ga dobro poznamo. Izvolitev za papeža je trenutek milosti. Sveti Duh okrepi dušo in odpre novo perspektivo. Oseba postane nova – z novo ponižnostjo, novim pogledom, novo močjo.
Kje vidite glavne priložnosti Cerkve v naslednjih 10 ali 20 letih?
Prva stvar je, da ne živimo več v krščanski družbi, ampak je Cerkev manjšina. In to je v resnici znamenje upanja. Postati kristjan danes je dejanje svobode, je odločitev. Ima težo. Ne vem, kako je bilo v Sloveniji, toda ko sem bil jaz otrok v Španiji, je bilo biti katoličan nekaj povsem običajnega – vsi smo bili katoličani. Danes ni več tako. Danes, ko srečamo katoličane v Franciji, Sloveniji in drugod, vemo, da so katoličani samo zaradi Boga, ne zaradi družbenih koristi. To je prvo znamenje upanja.
Drugo znamenje je dejstvo, da je danes po svetu več preganjanih kristjanov kot kadarkoli v zgodovini. Preganjani so zgolj zato, ker verujejo. Ti ljudje so mučenci, ki s svojim pričevanjem prenavljajo našo vero. To je zelo pomembno znamenje upanja, ki se ga moramo bolj zavedati.
Tretje znamenje upanja je prebujanje "spečega velikana". Kdo je ta velikan? Laiki. Laiki so po številu največji del Cerkve, a dolgo so bili speči. Morda še vedno spijo. Potrebujejo prebujenje, prenoviti morajo Cerkev. Med njimi je ogromno izjemnih ljudi, ki imajo ustvarjalnost, pogum in svobodo, da prenovijo Cerkev.
Še eno znamenje upanja je to, da je v nekaterih državah sekularizacija dosegla svoje dno. Na Norveškem je škof, ki sem mu zelo naklonjen – škof Erik Varden. Je trapist, predsednik skandinavske škofovske konference, mlad človek, spreobrnjenec. Zame je eden najsvetlejših umov v Cerkvi danes. Meni, da je sekularizacija v Skandinaviji dosegla vrh. Ljudje so duhovno žejni, potrebujejo smisel. Njihova življenja so prazna, zato se vračajo k veri. Katoliška Cerkev na Norveškem raste.
Podoben trend opažamo v Franciji. Letos je bilo za veliko noč krščenih 17.000 odraslih. To je nekaj novega. Res je, da se otrok ne krščuje več toliko kot nekoč, a odrasli sami iščejo Cerkev. Tudi v Združenem kraljestvu je podoben pojav: majhna katoliška skupnost je bolj dejavna in številčna kot celotna anglikanska Cerkev. Ljudje so žejni Boga – in Cerkev bi lahko bila odgovor.
In na koncu – upanje so tudi ubogi. Na katoliških srečanjih pogosto najdemo uboge – tiste, ki nimajo ničesar, a iščejo Boga. Cerkev je vedno skrbela za bolne, duševno bolne, pomoči potrebne. Jezus je rekel: "Uboge imate namreč vedno med seboj." In oni bodo vedno prenavljali Cerkev. So učitelji ljubezni do Boga – saj je Bog pogosto edino, kar imajo.
Cerkev je še vedno največja sila na svetu za pomoč, ljubezen in skrb. To je veliko znamenje upanja.
Imate najljubšega kandidata za papeža?
Imam najljubšega, ampak mislim, da me kardinali ne bodo poslušali. Kot sem že rekel, nisem prerok. (smeh)
Moj favorit ima veliko težavo – star je le 60 let. Če bi bil izvoljen, bi lahko bil papež še 30, 35 let. 30 let pa je danes kot več stoletij v zgodovini. Premlad je. V drugih institucijah bi bil star, a v Cerkvi je drugače.
Gre za latinskega patriarha Jeruzalema, kardinala Pierbattista Pizzaballo. Zame je izjemen pričevalec evangelija. V času konflikta v Gazi deluje impresivno. Je frančiškan, ki razume pravo duhovnost sv. Frančiška in papeža Frančiška. Znal je reorganizirati Cerkev v Izraelu in Palestini, kjer je bilo veliko gospodarskih težav in škandalov. Ko je bil imenovan, je to uredil. Ko je Hamas ugrabil otroke, oktobra 2023, je ponudil sebe v zameno zanje. To je pravo pričevanje evangelija – na zelo preprost in iskren način.
Govori veliko jezikov, je globoko duhoven. Ni človek velikih besed, ampak je zelo neposreden in konkreten. Prihaja iz severne Italije, nedaleč od Slovenije. Zame je najboljši. Ampak, kot sem rekel – verjetno ga ne bodo izvolili, ker je premlad.
Celoten pogovor preberite v novi številki tednika Družina.
