“Veliko večji si, če znaš reči ne in se ne napiješ, kot da si pijan”

Marko se je v letih 2012/2013 soočil z lastnim dnom. Blokirali so mu poslovni račun podjetja. 13. februarja 2013 so mu vzeli še vozniško dovoljenje, ker je nabral preveč minus točk: "Takrat nisem več videl izhoda. Napil sem se, sedel v avto in bil odločen, da si bom nekaj naredil in da končam z življenjem. Bil je sončen dan in močna svetloba me je slepila, zato sem dal senčnik dol.

Na njem sem imel fotografijo petletne hčere. Srečala sta se najina pogleda in od nekod je prišlo: 'Tega pa ji ne boš naredil!' Ne vem, kako sem potem prišel domov … Partnerka tisti dan ni bila napadalna. Naslednji dan mi je bilo slabo in sem bruhal. Videl sem sočutje v domačih ob svoji stiski. Glava me je zelo bolela, pa sem vseeno prižgal TV in videl oglas: 40 dni brez alkohola. Zaslišal sem: 'Marko, je res treba, da tako trpiš?'

"Sprejel sem izziv in ostal trden v odločitvi, da vztrajam 40 dni brez alkohola, partnerka in družina pa so me pri tem 100-odstotno podprli. Še vedno vztrajam, že dvanajst let. Nisem popoln abstinent, ker spijem kak kozarček dobrega vina ob praznovanjih, ne pijem pa iz navade."

Ko se Marko ozira nazaj na prehojeno pot, odkriva, da lahko pride do odvisnosti od alkohola že pred spočetjem in se potem nadaljuje. "Vsa praznovanja, ki smo jih obhajali, od kolin, rojstnih dni, božiča, velike noči, vsaka poslovna dejavnost, vse je bilo povezano z alkoholom in ponavadi so se nekateri vedno napili."

"Spominjam se kolin, ko je oče vsakemu, preden je odšel, rekel: 'Še nikoli nismo šli, ne da bi še enega spili.' Pa je nekdo rekel, da ne bo več, ker vozi, in se je potem začel iz njega norčevati: 'Boš zdaj videl … Bom svojemu malemu (torej meni, doda Marko) dal špricar, pa ti bo on pokazal, kako se temu streže.' Takrat sem spil špricar pred vsemi in bil celo nagrajen, češ, kakšen dec sem. Počasi sem polzel v svet alkoholizma …" Njegov oče je bil uspešen podjetnik, vsa praznovanja, tudi poslovni dogodki, pa so bila povezana s pitjem alkohola.

V zgodnjih letih očetovega podjetništva je bilo tako, da so imeli zaboj piva na voljo, da so kaj popili, "in če sem pomagal v delavnici, tudi jaz. To je bilo čisto normalno." Ko v srednji šoli ni bil več pod nadzorom staršev, se je rad ponašal pred sošolci tudi s pitjem, svoje je prispevalo še služenje vojaškega roka. "In potem je največji problem, ko ti kdo od domačih reče, da je šlo predaleč, in mu niti ne verjameš. Za masko, da ne piješ toliko kot drugi, pa se lahko skrivaš leta in leta ..."

Marko je zabredel tako daleč, da brez alkohola ni mogel več. Tako je šel velikokrat zjutraj še pred malico v gostilno, ko je službeno šel na teren, po službi spil najmanj 2, 3 piva, velikokrat tudi več, ne da bi jedel. "Tudi ko sem letel s ceste, me to ni streznilo, ne prvič, ne drugič … ne petič, ker ni bilo nikogar, ki bi me znal na lep način opozoriti in soočiti z resničnostjo."

"Imel sem že odraščajočega sina, in če mi je karkoli rekel, ga nisem slišal. S partnerko sva šla večkrat narazen. V njej sem videl krivdo, da me komandira, mi ne dovoli, da spijem pivo ali dve, pa se verjetno samo ni znala ali zmogla na pravi način pogovoriti z mano, ampak napadalno, jezno in zame nerazumno, na kar sem se še bolj obrambno odzval in umikal v svet zasvojenosti."

Ko sogovornik razmišlja o svoji preteklosti, meni, da ga je verjetno zaznamovalo tudi to, da v mladosti pri očetu ni imel trdne opore. Spominja pa se tudi težkih dni, ko se je oče napil in izgubil kontrolo nad svojimi dejanji: "Karkoli smo naredili, je bilo narobe."

Pravi ponos pa ni v tem, da se napijemo, ampak da znamo vzpostaviti pravi odnos tudi do pijače in reči ne, ko je treba, pa odkriva zdaj.

Pod roke mu je prišla knjiga Bogati očka, revni očka Roberta Kiyosakija, ki mu je odprla nov pogled na življenje. Danes je velik problem družbe, da hodimo v službo in zapravimo, kolikor imamo, potem pa vzamejo nekateri celo kredit, da gredo na dopust ali kupijo prestižnejše avte, da so na zunaj videti najboljši.

"Če že vzameš kredit, ga vzemi, da te bo naredil bogatejšega, ne revnejšega," je jasen v nasvetu Marko. "Moraš pa biti duhovno močan, da ostaneš trden, se znaš odločati, kaj je prav, in da živiš pristne odnose." Mnogi dajo poudarek temu, koliko bodo zaslužili, spregledajo pa največji kapital: "Če imaš dva prijatelja, s katerima se lahko pogovoriš, si najbogatejši človek na svetu. Veš, da se lahko na nekoga nasloniš in se z njim pogovoriš."

Po izkušnji v boju z odvisnostjo želi Marko pomagati tudi drugim, da bi se zavedali zasvojenosti, preden pride do večjih problemov. "Veliko večji si, če znaš reči ne in se ne napiješ, kot da si pijan. Rad rečem: 'Pravi moški zna reči v družbi tudi ne.'" Hvaležen je za vsako izkušnjo, tudi težke, iz katerih se je veliko naučil in jih lahko preda naprej tako mladim kot starejšim, tudi s knjigo Pobeg iz senc odvisnosti, v kateri opiše svojo pot iz sveta zasvojenosti.

Ostaja grenak priokus: "Na povabilo ob predstavitvi knjige in moje zgodbe se dejansko ni odzvalo nobeno društvo, ki naj bi delovalo na področju pomoči pri odvisnostih od alkohola." Ob predstavitvi knjige se je opravičil partnerki in vsem, ki jih je prizadel. "Hvaležen sem vsem, ki mi niso obrnili hrbta in so mi stali tudi v težkih trenutkih ob strani."

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 10.