“Če nekdo ostane samski zato, da mu bo v življenju lagodno, je zgrešil”

Ta teden Cerkev še posebej moli za nove duhovne poklice in za to, da bi bili tisti, ki so že posvečeni, trdni v tem in vedno bolj sveti.

Ob tem smo k pogovoru povabili uršulinko s. Štefko Klemen, ki navdušeno govori o svojem poklicu redovnice, še bolj vneto pa zlasti po mariborski nadškofiji, kjer živi, "dela reklamo", da bi se mladi odločali za duhovništvo ali redovništvo.

Ko jo človek posluša, ne more, da se ne bi tudi sam zganil ali vsaj drugače pogledal na molitev za duhovne poklice, ki jo – bodimo iskreni – bolj vidimo kot dejavnost za stare mame.

Naj njeno navdušenje nagovori tudi vas!

Poznamo vas kot gorečo promotorko za duhovne poklice. Kako doživljate svojo poklicanost v redovništvo?
Svoj redovni poklic sem vedno razumela kot veliko milost, kot čisti Božji dar. Zavedam se, da ga z ničemer nisem zaslužila. Nisem ga vredna. Res, iz prepričanja to rečem. Čutim, da se je Bog v svojem obilju ljubezni ozrl name, me izbral, me poklical, me reševal iz vseh ujetosti, v katerih sem bila, in me še rešuje. In ta zavest, da sem ljubljena, da popolnoma pripadam njemu, rojeva v srcu globok mir, nepojmljivo srečo, tisto notranjo, hvaležnost.

Včasih si res rečem: "Ej, Štefka, vsa večnost bo premalo, da bi se mogla Bogu dovolj zahvaliti za milost, ki ti jo je izkazal, in številne milosti, ki sem jih v tem poklicu prejela." Pa ne samo jaz, ampak po meni tudi mnogi drugi, h katerim sem bila poslana.

Logično je, da "navijate" za svoj poklic, ampak niso vse redovnice tako goreče v tej molitvi in prizadevanjih. Zakaj tukaj čutite svoje posebno poslanstvo?
O ne, ne navijam za svoj poklic! Navijam za Jezusa, da bi zmagal v srcih poklicanih! Vzporedno, ko sem v sebi prepoznavala veličino božjega klica, sem vedno čutila, da tega daru ne morem obdržati zase. Notranjost me je silila, da ga dajem naprej. Že v mladih letih sem začela z vsem srcem moliti, da bi Bog tudi druge poklical, da bi tudi drugi prejeli dar Božjega klica in bi nanj odgovorili.

Kako nekaj velikega je, da te Bog pokliče! Res nedoumljivo, da se Bog ozre na človeka in ga izbere za svojega sodelavca, ko te v bistvu prav nič ne potrebuje. To je čisti dar zastonjske Božje ljubezni. Ko sem odkrivala skrivnost meni namenjenega Božjega klica, sem v nekem trenutku jasno razumela, da je moje življenjsko poslanstvo živeti, moliti in se darovati za nove poklice ter za svetost poklicanih. To je moje, to sem jaz. To je Bog vame položil.

Ko molite za duhovne poklice, za kaj pravzaprav molite? Kaj je gonilo tega?
Vem, da Bog hoče rešiti vse ljudi. Vzljubil me je in me povabil za sodelavko pri delu odrešenja. Res, nedoumljivo, a neizmerno lepo! Srčno si želim, da bi mnogi po meni spoznali to Božjo ljubezen. Včasih mi tako v srcu gori, da bi šla po vsem svetu in oznanjala: "Ljudje božji, veste, kako vas ima Bog rad? Vrnite se k Bogu, oklenite se ga z vsem srcem!"

Ko pomislim, kako odrešujoča je beseda evangelija, kako nekaj nedopovedljivo velikega je krst, da postanem ljubljeni Božji otrok, ljubljena Božja hčerka. Če pomislim, kako nekaj velikega je sveta evharistija, da Bog pride v moje srce. Bog neskončni, ki me sploh ne potrebuje, pa se mi daje v hrano. Ali sveta spoved, ko duhovnik dvigne roko in mi da zagotovilo, da mi je vse odpuščeno, ter imam možnost začeti znova.

Že sama misel, da bi ostali brez teh milosti, mi ne pusti mirovati. Dokler bom mogla, do zadnjega diha bom storila vse, kar je v moji moči, in prosila Gospoda, da se nas usmili in nam da novih poklicev, novih oznanjevalcev. Gospod jih hoče dati. Ampak pri skrbi za poklice hoče naše sodelovanje in zato želim sodelovati z vsem bitjem. Ne morem mirovati in vedno znova iščem načine, kako bi prebudila še druge, da bi začeli moliti, delati, prisluškovati temu Božjemu klicu.

V današnjem vrvežu je klic v posvečeno življenje težko slišati, še težje pa odgovoriti nanj.
Precej se srečujem z mladimi in vidim, kako težko se odločajo. Tako vpliv sveta kot negativen odnos do Cerkve in situacija v Cerkvi jih zavira, da bi končno rekli Bogu: "Glej, tu sem. Uporabi me." Opažam pa tudi, da mlad človek, ki je zelo podprt z molitvijo, odgovori veliko lažje.

Zato ne morem drugače, kot da molim, spodbujam, vabim k molitvi in dajem iniciative, da bi verniki začutili, da so duhovni poklici naša stvar. Poklici so za nas, duhovnik je tu za nas. Če ne bomo imeli duhovnikov, ne bomo imeli evharistije. Če ne bo ljudi, ki se bodo popolnoma predali Bogu in ljudem v svetu kazali pot, lepoto življenja z Bogom, zbujali domotožje po Bogu, kdo bo to delal? Če ne bo poklicev in če ne bo ljudi, ki bodo pripravljeni pustiti vse in iti na drug konec sveta in ljudi voditi k Bogu … To zavedanje, kaj nam je dano, mi ne da miru, ne morem reči: "Briga me!" Zelo me briga!  

Pred vsakim drugim klicem je klic, da bi bili njegovi otroci. Danes se zdi, da niti tega ne slišimo, ne sprejmemo.
O tem bi morala najprej govoriti. Najprej je klic v življenje. Bog je vsakogar od nas želel, hrepenel je po nas. Potem nas je s krstom poklical v dostojanstvo Božjega otroštva. Ni večjega dostojanstva od tega. Vsi smo poklicani, da bi ta krstni poklic v nas zaživel v vsej polnosti.

Temeljna poklicanost nas vseh – poročenih, posvečenih, duhovnikov, je poklicanost k svetosti, da bi živeli v ljubezni. Ljubezen je Bog vsadil v nas. V vsakem, vernem in nevernem, je od Boga položeno hrepenenje po ljubezni, ljubiti in biti ljubljen. To je odsev Božjega v nas. Ustvaril nas je po svoji podobi. To temeljno poklicanost pa živimo na različnih poteh: v duhovništvu, posvečenem življenju, v zakonu.

Če nekdo ostane samski zato, da mu bo v življenju lagodno, je zgrešil. Življenje, ki ni podarjeno, je izgubljeno. Če pa na poteh, kjer smo, živimo za druge, podarjamo svojo ljubezen in sprejemamo ljubezen drugega, potem je življenje polno.

Gospod nas kliče vsak dan, vsak dan nas usmerja in vabi k polnejšemu življenju. Kako živeti, da bomo pozorni na te klice in imeli moč odgovoriti nanje?
Če hočemo slišati Boga, je potrebna tišina, potrebna čuječnost. Treba se je ustaviti in reči: "Gospod, govori!" In to vsak dan, desetkrat, dvajsetkrat na dan, vedno znova. Življenje je lepo, ko smo naravnani na Boga, ko smo v harmoniji z Bogom, prosojni zanj, z njim tesno povezani.

Če delamo, kar je njemu všeč – in njemu je všeč, da živimo v ljubezni, v dobroti, v usmiljenju – potem se v vsakdanjih, malih odgovorih na Božji klic učimo vedno bolj zvesto odgovarjati, da bomo zmožni odgovoriti tudi takrat, ko bodo prišle večje odločitve, ko bodo morda potrebne večje žrtve, darovanje.

Ko grem na delo, ali k ljudem, ali ko pridejo k meni na pogovor, v dolžnostih vsakega dne, vedno znova z Jezusom ponavljam: "To je moje telo, ki se daje." Tako življenje postaja evharistija – zahvala in daritev.

Koliko pri tem pomaga, da vzpostavimo dnevno rutino?
Na koledarju vsakdanjega življenja je zapisan čas za Boga. Zanj so rezervirani prvenci dneva. Od jutra daje smer dnevu dejanje, ko se Jezusu po Mariji vsa izročim, prisluhnem njegovi besedi in ga povabim: "Bodi danes z mano, karkoli bom delala, karkoli se bo dogajalo, pridi, delajva skupaj."

V situacijah, ko se je treba odločiti, se posvetujem: "Jezus, kaj bi ti storil na mojem mestu? Daj mi začutiti, kaj bi storil." Središčno mesto ima sveta maša, njegova daritev in moje podarjanje z Njim. Zvečer se ustavim, se postavim v njegovo navzočnost, pod njegov ljubeči pogled, mu prisluhnem, in pogledam dan. To je čas ljubečega bivanja z Njim, čas hvaležnosti, čas prinašanja pred Njega sebe in vseh potreb sveta in obenem čas vrednotenja: "Gospod, kako sem danes odgovarjala na tvoj klic?"

Potem so še močni liturgični časi, kot je postni ali velikonočni čas, ali podaljšani časi molitve, kot na primer duhovne vaje, ko je več časa, da bivam od srca do srca z Gospodom in v njegovi luči gledam svoje življenje, se tako rekoč pogledam v ogledalo, ki je Kristus, in vidim, koliko sem res njegova podoba.

Jezus prihaja, da daje življenje v izobilju. Nagovarja in kliče nas vsak dan, da izberemo to, kar daje življenje, polnost življenja, ki je v njem, in za izbiro daje veliko priložnosti. Pri tem pa pušča vso svobodo, da na klice odgovorimo ali pa hodimo po svojih načrtih. Prvo prinaša življenje, ob drugem pa nam življenje odteka. Izberimo torej to, kar daje življenje!