Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Njena zgodba se je začela leta 2006 v Negombu, kjer se je poročila s katoličanom Mosesom Fernandom. Kljub temu je Ramyalatha ostala zavezana budizmu še celih 17 let po poroki. Mož je ni nikoli silil, da bi opustila svojo vero, in njihova družina je spoštovala različne duhovne poti.
Prelom se je zgodil novembra 2022, ko so Ramyalathi diagnosticirali policistično obolenje ledvic, redko genetsko bolezen, ki vodi v odpoved organov. Zdravniki so ji priporočili odstranitev leve ledvice, ki je prenehala delovati, a ta možnost je bila zanjo strašljiva.
Takrat so jo prijatelji in redovnica s. Resika iz reda svete družine spodbudili, naj začne moliti k Materi Mariji in Jezusu. To je tudi storila. Po dodatnih zdravniških pregledih leta 2023 je prejela presenetljivo novico: njena ledvica, ki je že odpovedala, je začela delovati. Zdravniki so bili začudeni, Ramyalatha pa je verjela, da je šlo za čudež.
Decembra 2024 je Ramyalatha sprejela sveti krst. Ko je prvič pristopila k oltarju, jo je bilo strah, a ga je premagala ob podpori s. Rasike, ki jo je spremljala skozi katehumenat.
Sestra in župnik Anton Ranjith iz župnije Matere očiščenja sta jo skupaj z župljani spodbujala k molitvi in da se poveže z ženskimi skupinami v vasi.
Mož Moses je dejal: "Bog je največji zdravnik." Priznal je, da v njeni ozdravitvi vidi Božjo roko. Tudi njuna 15-letna hči se zgleduje po materini preprostosti in molitvenem življenju.
Ramyalatha živi svojo novo vero in je obdana z ljubeznijo družine in občestva. "Verujem, da mi je Bog dal priložnost za nov začetek," je dejala za UCA News.
Ob nedavni smrti njenega očeta, budista, so se na pogrebu zbrali številni katoliški prijatelji, redovnice in duhovniki, kar je potrdilo povezanost med krajani ne glede na različno veroizpoved.
V Šrilanki, kjer 70 odstotkov prebivalstva predstavljajo budisti, 13 odstotkov hindujci, 10 odstotkov muslimani in 7 odstotkov kristjani, je njena zgodba redkost in je postala navdih za mnoge.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 15.
