Vprašanje bralke:
Hčerko, staro štiri leta, vzgajam sama. Začela sem opažati, da se drgne ob predmetih, kot da bi se samozadovoljevala. Skrbi me, da bi se tega navadila, vendar ne vem, kako naj reagiram, da bi s tem prenehala in da ne bi tega z dajanjem pozornosti še dodatno spodbudila.
mama štiriletnice
Odgovarja Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka:
Hvala za iskrenost in skrb. Pri vaši hčerki se je verjetno prepletlo nekaj dejavnikov. Ob razumevanju in upoštevanju določenih zadev lahko to početje izzveni. Vaša hčerka je v razvojnem obdobju, za katero je značilno, da se začnejo otroci opazovati, primerjati in se čuditi medsebojni različnosti ter ugotavljati, kdo je fantek in kdo punčka.
Občasno se lahko igrajo s svojimi spolnimi organi. To je povezano tudi z željo po raziskovanju, ki je poleg domišljije značilna za ta leta. Zaradi mnogih dnevnih doživetij so otroci čustveno in miselno zasičeni, pri čemer zavedanja čustev ter razmišljanja o njih še nimajo dobro razvitega in se o njih težko pogovarjajo, počutijo se zmedene, so nebogljeni.
Pogosto je to početje v tem obdobju povezano s čustveno prenasičenostjo, ki pri otroku morda ni bila dovolj dobro uravnavana. Morda se sooča tudi z določeno mero čustvene osamljenosti. Med raziskovanjem odkrije, da jo drgnjenje spolovila pomirja in ji daje občutek lagodja.
Če le zmorete, je dragoceno, da ste čim več ob njej, se z njo sproti čustveno povezujete in jo pomirjate. Otrok tega ne doživlja na odrasel način, le kot ugodje. In bolje je, če vse to čim bolj redno prejema od vas, saj ji lahko ponudite zrelejši in dolgoročno neprimerljivo bolj učinkovit način – z ubesedovanjem, crkljanjem, razvijanjem zaupanja. Pri uspavanju jo lahko držite za roko ali se uležete poleg nje.
Ni se vam treba počutiti krive, je pa dobro, da se o čustvih, ki se ob tem vzbujajo, kot so npr. sram, krivda, strah, tudi sami sprašujete, se s kom o tem pogovorite in morda prepoznate kaj novega o sebi. Bolj ko odrasli razumemo sebe, bolj postajamo spretni pri prepoznavanju občutkov pri otrocih ter bolj mirni in suvereni v prepoznavanju tega, kaj v določenem trenutku dneva potrebujejo.
Lahko se pogovorite tudi z vzgojiteljico v vrtcu, da bosta delovali usklajeno. Pomembno je, da hčerke zaradi tega nikoli ne kaznujete ali zasmehujete, temveč zaščitite in ji pomagate, da se umiri na zrelejši način.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
