"Sem kmet, to z veseljem povem, saj to res rad počnem," pravi Žiga Kršinar, preprost, nasmejan in delaven človek, ki s strastjo in predanostjo vodi svojo kmetijo. Kmetovanje ni le njegova služba, ampak način življenja, ki mu je zelo blizu. Skupaj z zaročenko Barbaro in sinovoma, starima štiri leta in pol leta, vsakodnevno skrbi za kmetijo in živali.
Njegova predanost je očitna v vsakem delovnem dnevu, bodisi pri delu na polju bodisi pri skrbi za živali. Žiga je tudi ljubitelj glasbe in voditelj televizijske oddaje na Gold TV. Je človek z nasmehom na obrazu, ki se vedno trudi pomagati drugim, kar ga dela spoštovanja vrednega in dragocenega.
Svoje znanje in strast do dela na kmetiji prenaša naprej, ne le na svoje otroke, ampak tudi na mlade, ki jih želi spodbuditi, da spoznajo vrednost kmetijstva in povezanost z naravo.
Kdaj ste začutili, da boste ostali na domači kmetiji in ji dali nov zagon?
Pri treh ali štirih letih sem govoril, da bom kmet, pa so se mi vsi smejali. Že takrat sem pomagal na sosedovi kmetiji, kolikor pač štiriletnik lahko pomaga. Udejstvoval sem se pri kmečkih opravilih, pa tudi doma. Pri nas je bil hlev dolgo časa prazen, nato pa sem v osnovni šoli toliko časa prigovarjal domače, da je stara mama kupila eno kozo.
Iz ene koze smo sčasoma prešli na dve. Pri 17 letih mi je stara mama koze prepustila, saj se je prej sama ukvarjala z njimi. Takrat so bile tri, danes pa jih je precej več. Zdi se mi, da je vse skupaj raslo zelo počasi.
Nekoč nismo imeli veliko zemlje, zato sem moral vse, kar imamo danes, ustvariti in kupiti sam, od hleva do mehanizacije ...
Kako bi opisali vašo kmetijo? Za katere živali skrbite?
Naša kmetija je precej specifična. Nahajamo se na hribovitem območju. Kmetija leži na približno 700 metrih nadmorske višine, obdelovalne površine pa segajo tudi nad 800 metrov. Zaradi tega so pogoji za obdelavo precej zahtevni in veliko stvari je treba postoriti ročno. Pri košnji uporabljamo celo dereze.
Sicer pa smo ekološka učna kmetija. V to smer smo se usmerili, ker verjamemo, da je pomembno izobraževati mlade o življenju in delu na kmetiji. Zdi se mi, da je veliko mladih izgubilo stik s kmetijstvom, z živalmi in naravo nasploh. Če bomo mlade izobrazili, bomo s tem naredili veliko. Ne samo za prihodnost kmetijstva, ampak tudi za prihodnost Slovenije.
Na naši kmetiji živijo skoraj vse vrste domačih živali, predvsem pa skrbimo za avtohtone pasme. Imamo cikasto govedo, krškopoljske prašiče, nekaj štajerskih kokoši, drežniške koze in tudi druge pasme koz. Imamo ovce, kunce, race, konje in osle. Postopoma širimo naše živalsko kraljestvo.
Poleg rejnih živali pa pri nas domujejo tudi rešene živali. To so živali, ki prihajajo iz težkih razmer ali pa so jih lastniki zaradi različnih razlogov morali oddati. Zanje smo se zavestno odločili, čeprav nimajo nobene tržne vrednosti. A menimo, da si zaslužijo skrb in prostor, kjer lahko mirno živijo.
Poleg živinoreje se ukvarjamo tudi s sadjarstvom. Na našem učnem posestvu, ki je že skoraj v celoti urejeno, imamo zasajenih ogromno sadnih dreves, jagodičevja, zelišč. Praktično vse, kar lahko uspeva v Sloveniji.
Naše učno posestvo temelji na principih permakulture. Ne gre le za ekološko kmetovanje, temveč za celosten in trajnostni pristop. Uporabljamo metode, ki so danes morda znova moderne, a so jih v resnici že naši pradedje in prababice uporabljali vsak dan. Imamo tudi čebele, kranjsko sivko in eko med ter učni čebelnjak, saj sin Izak in Barbara zelo rada čebelarita.
Vaša kmetija je skoraj v celoti samooskrbna. Kako pomembno je to za vas osebno in za prihodnost slovenskega kmetijstva?
Zavestno sem se odločil za tak način življenja. Lahko bi živel drugače. Kot inženir agronomije bi se brez težav zaposlil. Lahko bi bil tudi bolj dejaven v medijih. Ampak sem se zavestno odločil, da si želim bolj preprosto, družinsko življenje.
Želim videti, kako moji otroci odraščajo. Da skupaj jemo obroke, se družimo in rastemo skupaj kot družina. Verjamem, da denar ni vedno najpomembnejši. Zato smo se odločili za ta kmečki način življenja. Ni enostaven. Treba se je znajti, predvsem pri prodaji in podobnih zadevah.
Ampak ko potegnem črto, je po mojem mnenju kakovost življenja bistveno boljša, kot če bi delal v službi in me deset ur ne bi bilo doma. Da bi nekdo drug kuhal obroke, prideloval hrano in skrbel za moje otroke. To preprosto ni življenje, ki bi si ga želel.
Katere vrednote in znanja želite prek dela na kmetiji prenesti na svoje otroke?
Poštenje in marljivost. Zdi se mi, da sta to dve zelo pomembni vrednoti. Pomembna mi je tudi skrb za skupnost. Včasih je bila skupnost zelo cenjena, danes pa se mi zdi, da drvimo v družbo egoizma, kar mi ni všeč. Kadar je skupnost močna, je dobro poskrbljeno tudi za posameznika.
To poskušam prenesti na svoja otroka – da ne lažemo, da povemo po pravici, tudi če kdaj naredimo kaj narobe. Da se naučijo marljivosti, da razvijejo delovne navade. Da znajo skrbeti ne le zase, ampak tudi za ljudi okoli sebe, predvsem za tiste, ki potrebujejo pomoč. In da se znajo družiti z drugimi, da niso zaprti le v svoj svet.
Vaš sinček se med kravami počuti tako dobro, da pri njih v hlevu celo zaspi. 😊 Kako je prišlo do tega simpatičnega dogodka?
To se mu pogosto zgodi. Zaspi, kjerkoli ga premaga utrujenost, enkrat v pokošeni travi, drugič na bali slame ... Tisti dan je pomagal pri delu v hlevu, nato pa je za nekaj časa nastala tišina, kar se mi je zdelo nenavadno. Šel sem pogledat in ga ujel pri popoldanskem počitku. Spal je skoraj dve uri. 😃
Oglejte si ta simpatičen prizor:
Se vam zdi, da življenje na kmetiji ponuja otrokom prednosti, ki jih življenje v mestu ne more?
Zagotovo. Kmečki otroci so drugačni. So bolj samostojni, nič jim ni samoumevno. Naučijo se, da morajo za stvari delati, da nič ne pade z neba. Razvijejo delovne navade, saj so navajeni, da morajo opraviti svoje naloge.
To govorim iz lastnih izkušenj. Seveda je to odvisno od posameznika, ampak mislim, da otroci, ki odraščajo na kmetiji, razvijejo globlji stik z naravo, zemljo, živalmi. To jih naredi drugačne. Navajeni so minljivosti življenja, vidijo, kako živali umirajo, kako se rojevajo – vse to je naravno.
Zdi se mi, da jim ta pristnost daje nekaj, kar je danes mnogim izgubljeno. Danes ljudje umirajo v bolnišnicah, otroci pa se rodijo v porodnišnicah. Ni več tistega naravnega stika s stvarmi. Na kmetiji pa otroci še vedno vidijo in občutijo ta proces, saj skrbijo za svoje živali in rastline. Vedo, od kod pride hrana in jo znajo bolj ceniti kot tisti, ki jo preprosto kupijo v trgovini.
Kmetujete v predmestju Ljubljane. Ali to kaj vpliva na samo delo, prodajo izdelkov, obisk kmetije?
Naša učna kmetija obstaja že kar nekaj časa, a kljub temu nismo delali posebnih oglasov. Kljub temu imamo kar lep obisk. Besede gredo od ust do ust, obiskujejo nas šole, vrtci, zavodi, različni ljudje. Ob vikendih se sicer pozna povečanje turizma, a kljub temu nimamo višjih prodaj. Vse je treba prodati neposredno kupcu in komunicirati z njimi.
Edina prednost naše lokacije je, da je Ljubljana zelo blizu, pa tudi Gorenjska in Medvode, ki so postale precej večje. Ampak če hočeš prodati izdelek, se moraš potruditi. Nihče ne pride sam od sebe. Bližina Ljubljane nam sicer olajša dostopnost, predvsem pa imajo obiskovalci, ki prihajajo iz Ljubljane ali Medvod, cenejši prevoz, saj smo do njih precej bližje, kot bi bili, če bi morali iti kam dlje.
Čeprav ne nastopate več v nobeni glasbeni skupini, je glasba še vedno zelo prisotna v vašem življenju ...
V preteklosti smo imeli svoj ansambel, potem pa sem začel peti v dalmatinski klapi. V zadnjih štirih ali petih letih sem prenehal z nastopi. Kljub temu še vedno sodelujem v cerkvenem zboru, kjer imamo fantovski kvartet, občasno pa igram tudi za svoje sodelavce na Gold TV, predvsem za kakšno presenečenje. Največkrat igramo za starejše ljudi.
Kot sem že omenil, v družbi z veseljem zapojem in zaigram. Tako sem še vedno povezan z glasbo, a zdaj predvsem v družinskem in prijateljskem krogu.
Moj glavni inštrument je bas kitara. Poleg tega zaigram tudi na kitaro in frajtonarico, če je treba. Ampak to je bolj za dušo. Kar zadeva nastope in javne nastope, pa ostajam zvest bas kitari.
Tudi z lesom se dobro znajdete. Katere izdelke vse izdelujete?
Na kmetiji se moraš znajti pri marsičem. Moraš biti malo veterinarja, vodovodarja, električarja in veliko mizarja. 😊 Z Barbaro res veliko stvari narediva sama. Če na primer potrebujeva ograjo, jo naredimo. Poleg tega izdelujeva nakit, izdelke iz lesa divjih drevesnih vrst, kot so divja češnja, jablana, hruška ...
Vsa drevesa, ki jih je polomil žled, sva odnesla na žago, poiščeva kakšno staro drevo in ga rešiva pred propadom. Potem iz njega izdelava različne stvari, kot so servirne deske, adventni venčki, podstavki za sveče in še marsikaj drugega.
Kaj bi svetovali mladim, ki razmišljajo o življenju na kmetiji, a jih skrbi, da ne bi uspeli?
Kaj sploh pomeni uspeh na kmetiji? Je uspeh to, da delaš od jutra do mraka? Ali je uspeh, da lepo živiš skromno s tem, kar imaš? Ali je uspeh to, da imaš 100 krav in mleko prodaš v zadrugo ali 20 krav in mleko ali izdelke prodaš kupcem na domačem dvorišču? To je zelo težko meriti. Naj začnejo z majhnimi koraki. Potem bodo videli, kje se najdejo.
Poznam veliko mladih, ki so preveč ambiciozno zasnovali svoje kmetije in so zdaj padli v začaran krog. Mi imamo precej večjo gorsko kmetijo. S 25 hektarji travnikov in pašnikov nismo prav majhni, vendar to še zmoremo obdelati. Mladi naj korajžno začnejo. Če bodo delali s srcem, bodo to začutili ljudje in ne bo težav s prodajo izdelkov. Seveda pa je treba kar nekaj let trdo delati.
Jaz sem začel, ko družbeno omrežje Facebook še ni bilo tako razvito, danes pa imamo veliko kanalov, kjer lahko svoje izdelke ponudimo in jih hitro opazi veliko ljudi. Deset let smo gradili našo zgodbo iz nič, da smo danes tukaj. Zdaj smo veseli, da imamo obisk in da lahko prodamo svoje izdelke.
Kaj za vas pomeni uspeh?
Osebno zame je uspeh to, da vidiš, kako stvari rastejo, kako so živali zdrave in lepe, ter da imaš čas, da jih opazuješ, ne da nenehno delaš. Na kmetiji včasih res delamo več kot 12 ur na dan, včasih pa si vzamemo tudi prost dan.
Zame je uspeh tudi to, da si lahko privoščimo nekaj prostega časa, na primer, da gremo za kakšen dan na počitnice ali pa na Kolpo za nekaj dni. Poleg tega imamo tehnologijo, ki nam pomaga, da ne bomo omagali že pri 50 ali 60 letih. Pomembno je tudi, da jemo dobro, zdravo hrano, ki jo sami pridelamo. Pa še to, da imamo veliko prijateljev in čas za druženje z njimi. Da smo zdravi in srečni kot družina.
