Peter Januš je bil pred leti širši javnosti znan predvsem kot uspešen pevec. Po zmagi v oddaji Bodi idol je že kot študent sodeloval s takrat najbolj prepoznavnimi slovenskimi avtorji in producenti, izdal dva albuma, se glasbeno izpopolnjeval na Nizozemskem in znanje v svoji glasbeni šoli prenašal tudi na mlajše generacije. Večkrat smo ga lahko spremljali na festivalu Ritem duha, predhodniku današnjega festivala krščanske glasbe Ritem srca.
Danes ga na glasbenih odrih ne vidimo več, pot ga je namreč vodila na delovno mesto v Švico. Po končanem študiju sociologije in teologije ga je duhovnik, s katerim so pred leti sodelovali na področju duhovno-ritmične glasbe, spodbudil, naj se prijavi na razpis za asistenta za mladinsko pastoralo v eni od župnij v Zürichu. Ravno takrat se je znašel v precepu, ali bi se še naprej ukvarjal z glasbo. Kmalu je bil izbran na novo delovno mesto. Pravi, da v službi pastoralnega asistenta in vodje mladinskega centra v Švici tudi po osmih letih še vedno zelo uživa.
Že v času študija ste kot pevec okusili svet slavnih. Kako je bilo v tem svetu živeti in pričevati svojo vero?
Takrat je bila to zame zelo težka situacija in velik izziv. Bil sem zelo odprt do vere in sem to tudi poudarjal v intervjujih. Določeni novinarji so od mene velikokrat hoteli čudne odgovore. Želeli so na primer, da se opredelim glede določenih stvari. Eno vprašanje je recimo bilo, komu bi raje pustil v varstvu svojega otroka – duhovniku ali pedofilu, kot da bi me želeli spraviti v neko neprijetno situacijo. Takrat mi je bilo pomembno, da svoje vere ne skrivam, ampak da naravnost povem, da sem kristjan, da stojim za temi vrednotami in da poskušam to vključiti v svoje glasbeno ustvarjanje.
To je bil pozneje eden od glavnih razlogov, da sem rekel, da se z glasbo na tak način v Sloveniji ne bom več ukvarjal. Dogajale so se nelepe stvari, tako da sem se odločil za umik iz glasbenega sveta.
Še vedno gojite svoj pevski talent?
Pojem samo še v cerkvi v Švici, med vikendi pri mašah, z bendom in zborom. To je glasba, ki jo želim prepevati, ustvarjati in me osrečuje. Smo v procesu snemanja albuma prevodov slavilnih pesmi v nemščino. Cilj je, da bomo lahko te pesmi prepevali po župnijah.
Zadnja leta ste pastoralni asistent in vodja mladinskega centra v katoliški župniji v Zürichu. Katere zadolžitve sodijo v sklop vašega dela?
Delam v mladinskem centru po vzoru salezijancev in dona Boska. V Švici je v veljavi dualni sistem, kjer se Cerkev financira iz davkov vernikov. Imamo temu primerne proračune, ki med drugim omogočajo zaposlitev laičnih teologov po župnijah. Sam sem odgovoren za delo z mladimi, torej za bogoslužja za mlade tudi v domovih za ostarele, pogrebe, izvajanje verouka za mlade od 12. do 16. leta in zakramentalno pripravo na birmo.
Prav tako izvajamo socialne in druge projekte, ki smo jih v teh letih postavili skupaj z mladimi. Trenutno imamo več kot 40 animatorjev in več kot 100 mladih, ki se vsak mesec angažirajo v različnih skupinah, ki jih vodim ali spremljam. To je v Švici velik uspeh.
V Švici nimate klasičnega verouka kot pri nas. Kako, s čim ga nadomeščate?
Zanimivo je, da preden sem prišel, otroci pri verouku sploh niso molili. Pri nas ure potekajo tako, da jim daš neko nalogo in do predvidenega cilja pridejo sami. Potem to skupaj predebatiramo. Gre bolj za skupinsko delo in pogovor.
Verouk načrtujem glede na to, v kateri fazi življenja in odraščanja so mladostniki. Oni so ves čas svojega izobraževanja rangirani na a, b ali c nivo. A nivo so tisti mladi, ki imajo najvišje sposobnosti, c pa najmanjše. Ves čas se morajo boriti, da se lahko vpišejo v gimnazijski program, in naprej ostati na visoki ravni, sicer lahko nadaljujejo samo na poklicnem izobraževanju. Pritiski pri različnih letih so drugačni, temu primerno tudi prilagajamo verouk. Mladi morajo občutiti, da so na varnem mestu. Zame se že tu z zgledom začne evangelizacija.
Imamo redna srečanja, vsak teden po eno uro, ampak otroci imajo na izbiro različne dneve, ko lahko pridejo. Nikoli ne vem natančno, koliko jih bo prišlo na določen termin. Potem pač prilagodim vsebino. Seveda pa imamo jasna pravila, koliko obiskov morajo opraviti. Tako imamo vsako leto od 30 do 40 birmancev. Pri nas ta zakrament prejmejo pri 16 letih, ko so že veliko bolj zreli in odgovorni.
Družine, ki živijo v okolišu, kjer delujem, so precej premožne. To pomeni, da imajo hobije in si privoščijo večtedenske dopuste in potovanja. Pri nas počitniških dejavnosti nima smisla izvajati, saj nihče ne bi prišel. Staršem je bolj pomembno, da gre otrok na nogomet, ker tam lahko pokaže, da je dal gol; zakaj bi šel v Cerkev, če pa tam "ne dobi ničesar", kar lahko pokaže? Njihova mentaliteta je, da Boga ne potrebujejo. To je družba izobilja in vidi se, da je tu odmaknjenost od Cerkve veliko večja.
V sedmem in osmem razredu imamo "običajen" verouk, v devetem razredu, ko si oni že iščejo prvo zaposlitev, pa se srečujemo recimo šestkrat na leto za več ur in imamo tako bolj doživljajski verouk. Hodimo tudi na izlete, sam sem uvedel duhovne vikende, ki se jim drugi kolegi izogibajo, saj jih je strah razvajenosti otrok. Ko se pripravljajo na birmo, imamo 60 različnih modulov in si lahko sami sestavijo "svojo" pripravo na birmo glede na njihova zanimanja.
Imamo torej kombinacijo klasičnega verouka, duhovnih vikendov in doživljajskih popoldnevov, ko se srečujemo z zanimivimi ljudmi. V goste je na primer prišla oseba, ki je preživela holokavst. Sam dam ogromno na preventivo, kar zadeva zlorabo drog. Obiskali smo hišo frančiškanov, kjer skrbijo za mlade, da se osvobodijo odvisnosti od drog. V sklopu priprave na birmo smo bili tudi v Dachauu.
Kakšno pa je stanje v Cerkvi po birmi?
Približno tretjina mladih na generacijo postane animatorjev. Nekateri se sicer ne angažirajo, a v Cerkev vseeno prihajajo. Osip je povsod. Tu morajo svojo vlogo opravljati starši, jaz tega ne morem nadomestiti. Kmalu bomo dobili nov mladinski center in ko bodo mladi imeli prostore za srečanja, bo morda osip dosti manjši. Računam, da bodo čez čas začeli razvijati lastne projekte in se bo število mladih, ki se v župniji angažirajo za druge mlade, čez čas še povečalo.
Prvi mladinski center pri salezijancih v Mariboru smo na primer uredili v starem poštnem vagonu. Evangelizacija se je začela ravno s tem, da smo bili animatorji vzgled mladim. Če prideš na vlak veselja, se ne preklinja, ne pije, imamo spoštljiv odnos. Tam so dobili prvi stik z vero. Če nisi sposoben prisluhniti in spoštovati drugega, potem ne moreš niti najti odnosa do Boga.
Pomembno se mi zdi, da mladi sodelujejo z mladimi in se družijo med seboj, da spoznavajo ta način življenja z Bogom. Odrasli pa smo v ozadju in bdimo, da vse poteka tako, kot je treba. Za animatorje vedno pripravim izobraževanje. Skupaj gremo na strokovno ekskurzijo. Bili smo že v Sloveniji pri salezijancih, pa na Dunaju, v Črni Gori … srečamo se z drugimi mladimi, da si podelijo izkušnje.
Petrovo udejstvovanje v fotografijah:
Lahko poveste kaj več o socialnih delavnicah oz. projektih?
Imamo recimo bogoslužje v bolnišnici, hkrati mladi pomagajo bolnikom, bodisi na vozičkih ali bolniških posteljah, da pridejo v kapelo. Pri bogoslužju sodelujejo z branjem in podobno. Za druge mlade organizirajo in pripravijo bogoslužja. Skupaj barvamo velikonočne pirhe. Hodijo na sprehode s starostniki in pripravijo srečanje zanje, zbirajo hrano za brezdomce in podobno. Veliko pozornosti namenjamo medgeneracijskemu povezovanju.
Kot animator ste se z mladimi srečevali, ko ste še živeli v Sloveniji. V čem so današnje mlade generacije drugačne?
V vsaki župniji so mladi, ki so se pripravljeni angažirati. Najprej moraš biti prisoten za njih, vedeti morajo, da si tam in jih lahko usmerjaš, če to potrebujejo. V njih moraš ves čas vlagati.
Pričakovanja animatorjev nekoč so bila veliko manjša, kot so danes. Včasih nismo nič pričakovali, fajn nam je bilo že to, da smo lahko šli od doma in se družili. Danes več ne zadostuje, da se z mladimi animatorji srečamo, pogledamo kakšen film in gremo na pico. Oni bi šli na bowling, laser tag, pa na kakšen izlet, in to seveda veliko več stane. Prinesejo na primer igralne konzole, vključimo nekaj projektorjev in skupaj igramo različne igrice. Pustim jim, da sami razvijajo ideje, kaj je za njih zanimivo druženje. Klasičnega prostovoljstva, ko nekdo naredi nekaj zastonj in nič ne pričakuje v zameno, pri nas praktično več ni.
Zavedam se, da je za nekatere naše animatorje ravno izlet motivacija, da se celo leto angažirajo. Vedno znova si je treba zamisliti dejavnosti in cilje, ki jih motivirajo. Potem imajo radi tudi Cerkev.
Realno smo eni izmed mnogih ponudnikov in otroci pač izberejo, kar jim paše. Pri nas si najstniki pri 16-letih poiščejo prvo zaposlitev in razpolagajo s prvo plačo. Ob dejstvu, da morajo plačati prispevek Cerkvi, če so njeni člani, se seveda vprašajo: Kaj meni Cerkev ponuja?
Do mladih moramo biti odprti, jim zaupati in dati priložnost, ne pa takoj obupati nad njimi, če že v prvem koraku ne odreagirajo točno tako, kot bi od njih pričakovali. Moramo biti avtentični, sproščeni in jim prisluhniti. Potem pridejo. Neupravičeno je govoriti, kako pri nas/vas ni mladih. Če oni ne pridejo do tebe, moraš ti iti do njih.
Spremljate področje mladih v Cerkvi v Sloveniji? Kaj bi glede na vaše izkušnje iz tujine lahko izboljšali in kako?
Zadnjih osem let nisem več toliko v Sloveniji, da bi lahko občutil, kaj se dogaja na področju mladih. Sam sicer prihajam iz salezijanske župnije in red salezijancev se veliko ukvarja prav z mladino. To funkcionira povsod. Kar se tiče drugih župnij, slišim, da imajo ponekod težave z ministranti in nasploh upad pri obisku verouka.
Morda se čudno sliši, ampak moja prva naloga ni, da bi v njih vzbudil vero v Boga. Moja naloga je, da jim dam neko pozitivno izkušnjo v povezavi s Cerkvijo, da gradijo pozitiven odnos do naše skupnosti. Odkrivanje vere se večinoma dejansko začne po birmi, če seveda ostanejo. Poleg tega imamo ves čas "borbe" s starši: zakaj mora hoditi k verouku, če pa hodi na katoliško gimnazijo; zakaj je treba tolikokrat v cerkev in podobno.
Meni je slovenska Cerkev po vrednotah dosti bližje kot švicarska. Je pa švicarska po tem, kaj dualni sistem omogoča, bolje situirana. Z določenimi popravki bi to lahko bil sistem, ki bi funkcioniral za celotno Cerkev v svetu. Znotraj Cerkve bi bili lahko zaposleni laiki, ki bi vsaj administrativno vodili župnijo in tako razbremenili duhovnika.
Kolikor je Cerkev v Švici v nekih vidikih bogata, pa je po drugi strani zelo osiromašena. Imamo najrazličnejše oblike bogoslužij (kar je znak raznolikosti in lahko obogati življenje skupnosti), saj že obstajajo župnije, kjer ni duhovnika, temveč jih vodijo laiki.
Tu pa ponekod že nastajajo velike težave, ko se določeni laiki postavljajo v središče. Ponekod so šli že tako daleč z izjavami, da evharistija ni potrebna. Toda prav to nam daje notranjo moč, bližino Kristusa, pristen odnos z Njim. Osnova naše vere je evharistija.
"Sam se prilagajam mladim, ker se zavedam, da ne bodo oni čakali name, ampak jih moram jaz poiskati," ste dejali v intervjuju za Siol. Na kakšne načine pristopate do njih?
Prvi kontakt je gotovo verouk, ki bi ga sicer starši in celo nekatere župnije najraje kar ukinili. Sam menim, da ne moreš delati mladinske pastorale, če je ne gradiš na odnosih. Ti se začnejo prav pri verouku. Tam imamo priložnost, da se bolje spoznamo.
Če mladim ne prisluhneš in jim ne daš "moči", da lahko sami nekaj naredijo, ne bodo videli smisla. Dejansko so zelo oddaljeni od vere, tudi od doma več ne dobijo te popotnice. Tudi staršem se ne zdi več pomembno, da bi šli v cerkev. Velika večina naših birmancev pred nekaj leti je šla k birmi samo zato, ker so tako želeli njihovi stari starši.
Druga pomembna stvar je avtentičnost. Jaz sem takšen, kot sem, nisem noben angelček. Povem jim, kaj si mislim. Govorim jim o svoji veri, kaj mi je dala in kaj je spremenila v mojem življenju. Poskušam biti razumevajoč, hkrati pa jasno postavljam pravila, ki so enaka za vse.
Ne morem mladih prisiliti, da bodo molili rožni venec, če ga ne znajo moliti in jim ta oblika molitve ni blizu. Skušam jim približati duhovnost vsakdana: Bog te spremlja čez cel dan. Tako se lahko tudi ti kdaj sredi svojega delovnega dne ustaviš in si vzameš čas za pogovor z Bogom. Ko smo na primer kje skupaj, se ustavimo na plaži ali sredi mestnega parka in imamo molitev. Izberem način, ki jim je blizu. Tako ne čutijo prisile.
Velikokrat mladim pridigamo o naukih, Cerkev zagovarja določene ideale, sami pa nato po njih ne živimo. Jaz sem mladim povedal, da rad pijem pivo in skupaj smo se odločili, da bomo v župniji varili pivo. Ne zato, ker bi spodbujali prekomerno pitje, ampak da nas bo ta dejavnost še bolj povezovala. Naša naloga mora biti, da jih učimo odgovornosti na vseh področjih.
Mladi me sprašujejo, kako naj sploh molijo. Svetujem jim, naj se pogovarjajo z Bogom kot s svojim najboljšim prijateljem: preprosto in iskreno. Pomembno je, da se zavejo, da je Bog nekdo, ki jih ima vedno rad take, kot so, ki daje upanje in ljubezen. Opažam pa, da vedno več mladih išče neko duhovno spremljanje, saj dejansko opažajo, da kljub vsemu materialnemu bogastvu, ki ga imajo, niso srečni. Iščejo drugačno kvaliteto odnosov, ki ne bodo površinski.
