Podoba je nekoliko hudomušna: Peter stoji pri nebeških vratih in cinglja s ključi, na enem je napis "prednja vrata", na drugem "zadnja". Zabavno, toda resnica je dosti bogatejša in neskončno resnejša – kot se pogosto dogaja pri neminljivih krščanskih simbolih.
Korenine obeh ključev segajo v evangelij po Mateju, kjer Jezus pravi Petru: "Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih" (Mt 16,19). Ta trenutek, kratek, toda gromoglasen, je Petru zaupal dvojno oblast, ki je za vedno oblikovala Cerkev.
Dva ključa – po izročilu je en zlat in en srebrn – predstavljata dve kraljestvi. Zlati ključ simbolizira nebeško oblast: božje dovoljenje, da odpuščamo, učimo, da "odklenemo" milost samo, če hočete. Srebrni ključ kaže na zemeljsko oblast: praktično upravljanje zelo človeške Cerkve, polne običajne mešanice nereda in blišča človeških duš, ki si prizadevajo priti k Bogu.
V Katekizmu Katoliške cerkve je to zapisano kratko in jedrnato: "Oblast ključev označuje oblast voditi božjo hišo, ki je Cerkev" (KKC 553).
Umetniki in teologi se skozi stoletja že ves čas naslanjajo na to simboliko. Peter skoraj nikoli ni upodobljen brez ključev. V vatikanskem grbu so povezani z rdečo vrvjo in tvorijo lepo vidno teologijo: edinost neba in zemlje, v napetosti in zaupanju.
Pomembno je, da ključi niso bili dani kot priznanje za Petrove kreposti. Sveto pismo odkrito govori o njegovih pomanjkljivostih: o vihravosti, neuspehih, znamenitem poraznem poskusu, da bi hodil po vodi. Petrovi ključi niso nagrada za odličnost, temveč orodje za služenje – zaupani so tistemu, ki je poznal ceno padca in milost vnovičnega vstajenja.
In to je bistvo podobe: ne birokracija, temveč usmiljenje; ne varovanje vrat, pač pa povabilo.
Naloga Cerkve, ki jo simbolno predstavljata ta preprosta ključa, je odpirati in ne zapirati, odpuščati in ne obsojati.
Kaj pa tista podoba v naši glavi: Peter, ki upravlja dvoje vrat? Morda se bo ohranila, ker po svoje izraža nekaj resničnega: da pot v nebesa ni ravna črta, da so vhodi in izhodi v življenju pogosto manj urejeni, kot bi si želeli.
Mnogi svetniki, ki jih danes častimo, so morda vstopili skozi t. i. "zadnja vrata" – njihova življenja so sprva zaznamovali kaos, greh ali sramota, preden je posredovala milost. Pomislite na sv. Avguština, ki je molil za čistost … vendar ne takoj. Pa na Marijo Egiptovsko, puščavnico, ki je svojo pot začela kot prostitutka v Aleksandriji.
Ali na razigranega sv. Dizmo, dobrega razbojnika, ki ga je sam Kristus "kanoniziral" z besedami: "Danes boš z menoj v raju." Celo sv. Pavel, ki je nekoč preganjal kristjane, je bil iztrgan iz svoje gotovosti in spreobrnjen v pričevalca.
Vsi so dokaz, da se vrata na široko odpirajo ne za že popolne, ampak za tiste, ki si tega želijo. Kot se zdi, ima torej svetost veliko različnih izhodišč.
Ko si boste naslednjič ogledovali Petrove ključe na starodavnem mozaiku ali stolni rezbariji, se za trenutek ustavite in občudujte tiho genialnost te simbolike. Ključa ne spominjata na to, kdo je zaklenjen zunaj nebeških vrat, temveč na to, kako nas milost dobesedno vklene – trdno, varno in s ključem, ki ga obrača milost, ne pa naše zasluge.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
