Žan Jerič prihaja iz Ljubljane, natančneje iz župnije Vič, kjer zelo rad sodeluje pri raznovrstnih aktivnostih in dogodkih. Kadar ni v službi ali župniji, se ukvarja z vinogradništvom in kletarstvom, sadjarstvom in kmetijstvom, zelo rad pa zaigra na harmoniko in zraven kaj zapoje.
1. Kaj počneš kot prostovoljec?
V naši župniji sv. Antona Padovanskega na Viču sodelujem kot jasličar, pritrkovalec in ministrant, to službo opravljam že 18. leto.
Že dlje časa vodim skupino ministrantov v sodelovanju z našimi brati frančiškani in res sem ponosen prav na vse v skupini, saj se iz leta v leto izboljšujejo in povezujejo. Največje veselje pa je, ko jih vidim, kako lepo in brez napak sodelujejo pri maši.
Veliko pa sodelujem tudi pri pripravi na praznike v naši župniji (božič, velika noč, žegnanje …), ter še pri mnogih drugih aktivnostih.

2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Že od malega sem zelo rad pomagal drugim, predvsem dedku in babici, ki sta mi bila vedno velik vzor pomoči drugim, v vinogradu in na vrtu, pa tudi sorodnikom na kmetiji, tako sem kar nekaj let preživljal svoje poletne počitnice. Ko smo se leta 2007 z družino preselili v Ljubljano, sem se v župniji vključil k Frančiškovim otrokom, potem sem začel peti v otroškem zboru ter se pridružil ministrantski skupini. Ko sem končal osnovno šolo, sem v župniji sodeloval kot ministrant in animator.
Šele takrat sem se zavedel, kako globoko sem "zabredel" v prostovoljstvo, ko pogledam nazaj, mi ni žal niti za en trenutek, ki sem ga preživel kot prostovoljec, saj mi izredno veliko pomeni, da lahko ljudem pomagam in tudi prenašam svoje znanje in izkušnje na druge.
Največjo spodbudo za prostovoljstvo oz. za nadaljevanje prostovoljstva pa mi dajejo odzivi ljudi, ki jim pomagam, pri ministrantih pa predvsem to, da ministranti radi hodijo na vaje in sodelujejo pri mašah ter ostalih aktivnostih. Še vedno pa, kadar le lahko, rad pomagam ljudem, ki potrebujejo pomoč.

3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
V župniji preživim veliko časa, tam sem obkrožen z veliko srčnimi in dobrimi ljudmi. Veliko veselje mi predstavlja to, da tudi če pridem tja slabe volje ali pa zelo utrujen, me tam vedno nekdo spravi v boljšo voljo.
Kot voditelju ministrantov mi še dodatno veselje naredijo ministranti sami s svojo dobro voljo in humorjem, hkrati pa tudi z lepim sodelovanjem. Velikokrat se zgodi, da stvari ne gredo po planu, a se vedno vse uredi in izpade, kot mora. Velikokrat po praznikih pridem domov zelo utrujen, a z velikim zadovoljstvom, ko vidim, kako so ljudje hvaležni in zadovoljni, ker smo jim skupaj polepšali doživljanje praznikov.

4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
V večini doživljam zelo lepe in pozitivne odzive. Ko pri ministrantih kdaj kaj ni šlo po načrtu, sem si mislil, da vse skupaj nima smisla in bom raje kar zaključil s tem, pa sem vedno dobil kakšno pozitivno sporočilo staršev, ki so se mi zahvalili za moj trud in mi povedali, kako njihovi otroci radi hodijo k ministrantom, zato sem jim zelo hvaležen. Ko delim oznanila, se mi ostali ljudje velikokrat zahvalijo za trud in pohvalijo celotno "ekipo" ministrantov. Veliko hvaležnosti pokažejo tudi naši bratje frančiškani.
Sem pa zelo vesel tudi za kakšno kritiko ali pripombo, da lahko stvari obračamo še na bolje in se izboljšujemo. Malo težje "prebavim", če jih dobim s strani družine, pa vendar sem družini hvaležen zanje, saj mi dajo možnost za izboljšanje.

Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: [email protected]. Veseli bomo vaših idej!
5. Na koga ali kaj si najbolj ponosen? In zakaj?
Najbolj ponosen sem na svojo družino, ki me kljub mojim napakam in slabostim podpira in se postavi zame, kadar je to potrebno, na ministrante, ki res vestno sodelujejo, saj brez njih ne bi bilo praznikov in so res "zlata vredni", pa tudi na naše brate frančiškane in mežnarje, ki kljub obilici dela še vedno zelo lepo skrbijo, da vse poteka tako, kot mora.
Mogoče pa bi na tej točki izpostavil tudi "svojo" ekipo jasličarjev, s katerimi smo letos v župnijski cerkvi prvič postavili pasijonske jaslice, ki prikazujejo prizore velikega tedna, vse od slovesnega vhoda v Jeruzalem do poti učencev v Emavs, saj so bili res predani tej postavitvi in so ji namenili večino svojih zimskih počitnic.

6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Nekako imam v spominu največ zabavnih dogodkov z ministranti. Z vami bi rad podelil dve:
V določenem obdobju sem v naši župniji v procesiji križ nosil samo jaz, ko pa sem začel križ predajati tudi drugim, sem jih vedno učil, naj pazijo, kako križ nesejo skozi vrata, na koncu pa sem bil ravno jaz tisti, ki sem s križem udaril v vrata.
Pred mašo na praznik smo se s patrom pogovarjali o poteku maše, določil sem, kdo ima kadilnico, kdo sveče in kdo križ, nato smo zmolili molitev pred mašo, ko pa smo vstopili v cerkev, sem se spomnil, da nisem razdelil ostalih služb. Ker pa smo na Viču ministranti "mojstri improvizacije", je bilo dovolj le nekaj pogledov in vse službe so bile izpeljane, kot da bi se vse dogovorili pred mašo.

7. Zakaj bi k prostovoljstvu spodbudil tudi druge?
Ker smo ljudje na svetu, da si pomagamo med seboj in da vsak na svoj način pomaga na področju, ki ga pozna. Prostovoljstvo ti da zadovoljstvo, saj za kratek čas, ki ga nameniš nekomu, tega človeka močno osrečiš in mu polepšaš dan.















