Daniela Čeligoj prihaja iz Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici. Njeno življenje je močno prepleteno z naravo, predvsem z gorskim svetom, ki ji pomeni prostor notranjega miru in povezanosti z Bogom. Njena "hišna" gora je Snežnik, a prav poseben prostor v njenem srcu zaseda Triglav.
Z goro se ne meri, ampak jo spoštuje. Zanjo vzpon ni osvajanje, ampak milost, da lahko pride in se vrne. Izkušnja tragične nesreče, ki ji je bila priča, jo je še dodatno utrdila v prepričanju, da se v gorah ne sme podcenjevati ničesar. Vrhovi ji niso cilj, temveč prostor srečanja – s seboj, z naravo in z Bogom. V nahrbtniku nosi podobico, v srcu pa molitev in hvaležnost.
Poleg domačih vrhov jo vodi želja po spoznavanju najvišjih točk evropskih držav. Za njo je tudi že vzpon na Mont Blanc v družbi legendarnih zakoncev Štremfelj. A kljub dosežkom ostaja skromna: vsaka pot jo uči potrpežljivosti, vztrajnosti in hvaležnosti. Vse to želi deliti s svojimi sledilci na Instagramu, poleg čudovitih fotografij jim predaja bogate izkušnje.
Kaj vas vedno znova kljub naporom, vremenskim in drugim izzivom vleče v gore?
Verjamem v "klic gora" in moram priznati, da se mu vedno rada odzovem. Mene utruja predvsem vožnja, saj sem iz Ilirske Bistrice in do naših Alp me čaka kar nekaj kilometrov, zato se mi včasih res ne da vstati sredi noči in se voziti minimalno dve uri v eno smer. Ampak grem. Ne bom rekla, da so moj pobeg, ker ne bežim (saj tudi če bežiš pred težavami, te vedno čakajo, ko prideš nazaj v dolino), ampak so moj čas zase. Za mojo dušo. Pogovor sama s seboj. In z Njim. Ob vseh gorskih lepotah si moja duša preprosto spočije.
Pravite, da gore niso samo "sonce in razgledi" in da je včasih neznosno težko. Česa se učite o sebi in življenju, ko ste visoko nad dolinami?
Oh ja, včasih so tudi močan veter, da me kar prestavlja, mraz, da ne čutim prstov, bolečine v nogah, težek nahrbtnik, utrujenost, ampak vsak moj napor je vreden teh občutkov. Gore so včasih borba samega s seboj, pa tudi premikanje svojih meja in soočanje z raznimi izzivi in s svojimi strahovi. Učijo me, da ne smem obupati, ko je težko, ampak vztrajati in zaupati vase. Večkrat sem že prišla na vrh neke gore in ni bilo niti "R" od razgleda, megla okrog in okrog, pa zato moj vzpon ni bil zaman. Naučila sem se skromnosti in biti zadovoljna tudi z malimi stvarmi, videti lepoto tudi v megli. Že to, da lahko grem, je dovolj velik razlog za hvaležnost.
Hvala, ker nas berete
ekipa Aleteie
Z gore se vedno vrnete drugačni. Kako vas spreminjajo?
V dolino se vrnem srečna in bogatejša, z neprecenljivimi spomini za celo življenje in z novimi izkušnjami. Ter ponosna nase! Ponosna, da mi je nekaj uspelo.
Ne rečem, da osvajam gore, ker gora se ne osvaja. Ponosna sem, da sem zmogla stopiti na vrh in varno sestopiti. Predvsem pa hvaležna, da me je gora spustila k sebi in od sebe. Z občutkom zadovoljstva in notranjega miru, ki ga dobim v gorah, pa še dolgo lažje prenašam bremena v dolini.
Gore me navdajo z občutkom neizmerne lepote in neskončne hvaležnosti, da zmorem in da lahko občudujem vse te lepote Stvarnika in občutim Njegovo prisotnost. Učijo me vztrajnosti, potrpežljivosti in skromnosti. To so vrline, ki sem jih v teh letih usvojila. Noben vrh ni samoumeven ali podarjen, vsak vrh sem si dejansko zaslužila s trudom, voljo in vztrajnostjo.
Gora mi vedno pokaže, kako nebogljeni in minljivi smo, in njena veličastnost me uči spoštovanja in ponižnosti, zato do vsakega vzpona čutim spoštovanje in čisto nobene gore ne podcenjujem. Zame je privilegij, da lahko grem. Rada se vedno znova vračam in tako bo, dokler bom lahko. Zame vrh ni cilj – cilj je, ko se varno vrnem nazaj v dolino. In vrnem se kot boljši človek. Občutki in doživetja, ki jih doživim na poti, me notranje bogatijo. V gorah se pokaže pristnost in lahko se stkejo prava in iskrena prijateljstva.
V gorah čutite močno povezanost z Bogom. Kako vam vera pomaga na vaših poteh in kako jo doživljate med vzponi?
Pri tem vprašanju pomislim na besede iz Svetega pisma: "Vse zmorem v njem, ki mi daje moč," (Flp 4,13). Z vero stopati po gorskih poteh je lažje. Pomaga mi zaupati vase in ne obupati. Daje mi moč. V gorah ni prostora za zlagane obraze in maske. Tam me pričaka mir. Tisti pravi, pristen mir. Tišina. In tu se lažje pogovorim sama s seboj in se povežem z Njim.
V gorah začutim notranji mir, ki mi ga življenje v dolini pogosto ne more dati, in zame je to dar. Dar življenja. Verjamem, da me nekdo varuje. In za ta nekdo verjamem, da je Bog, ki me po svojem angelu varuhu varuje na mojih poteh. Pred vzponom se vedno pokrižam in vedno se zahvalim, ko pridem varno nazaj v dolino. S seboj v nahrbtniku vedno nosim podobico. Na moji knjižni polici je torej poleg gorskih vodnikov obvezno tudi Sveto pismo.
Lani oktobra ste si zadali cilj, da boste obiskovali vrhove, na katerih se nahaja Marijin kip. Kako doživljate Marijo? Kakšno vlogo ima v vašem življenju?
Zadala sem si, da glede na razmere in vreme z namenom obiščem vrhove, na katerih je kip Device Marije. Svoj izbor planinskih poti sem povezala še z romanjem v dolini, tako da sem poromala na Sveto Goro, na Brezje in na Trsat na Reki. Mesec pa sem zaključila z obiskom naše najvišje kapele, kapele Marije Snežne na Kredarici (2515 metrov).
Zame je Marija zgled vere. Uči nas, da moramo zaupati Božjemu načrtu, tudi če včasih vsega ne razumemo in je težko. Zato zaupam in verjamem, da Marija prosi pri Bogu za nas. Tudi sama se ji večkrat priporočim in se ji zahvalim za zdravje in varen korak na svojih poteh. S tem namenom sem tudi letos poromala v Medžugorje na prvi petek Marijinega meseca.
Obiskali ste že veliko gora, pa vendar vam ob vsaki omembi Triglava zaigra srce. Kaj dela Triglav po vaše tako poseben?
Zame Triglav ni samo najvišja gora v Sloveniji, ampak mi pomeni mnogo več. Je gora v naših Alpah, na kateri sem največkrat stala v vseh letnih časih. Sploh pozimi je moj najljubši in vedno rada rečem, da sem "spet doma" ali "pri Aljažu", ki ga vedno objamem. Ampak ne gre za številke, Triglav je zame gora, na katero se rada vračam. Zaradi same poti, razgledov, občutkov …
Občutke, ki jih dobiš tukaj, ti lahko da samo eden in edini Triglav, naš pomemben slovenski simbol. Pravijo, da ima "ta pleh dušo". In res jo ima, to ob njem preprosto začutiš. V povezavi z mojo najljubšo kapelo, Kapelo Marije Snežne na Kredarici, je to zame sveti kraj.
V gorah radi fotografirate. Kaj vam pomeni ujeti take trenutke in kako morda fotografiranje dojemate drugače kot preostali obiskovalci gora?
Fotografiram čisto amatersko, s telefonom. Utrinke s svojih gorskih podvigov posnamem večinoma za svoj spomin, rada pa jih tudi podelim s svojimi sledilci na družbenih omrežjih. Objavljam jih predvsem z namenom, da nekomu olajšam pot, če se morda odpravlja tja za mano, ali pa morda nekomu dam idejo za vzpon. Vedno opišem trenutne razmere na gori, predstavim sam vzpon in opremo, ki sem jo uporabila.
Velja pa poudariti, da je vse to moje osebno doživljanje nekega vzpona. Če je bilo meni lahko, bo mogoče tebi težko in obratno, seveda. V prvi vrsti moraš poznati sam sebe. Marsikdo samo vidi lepo gorsko kuliso in moj nasmeh na vrhu gore, ne zaveda pa se, da je za tem nasmehom npr. neprespana noč, 5 ur hoje v eno smer in veliko truda. Nikoli se ne fotografiram za všečke, saj mi število pod neko sliko ne pomeni nič.
Sem pa vesela, ko dobim sporočilo nekoga, ki sem mi zahvali, ker prek mojih slik vidi lepote gora in vrhov, na katere nikoli ne bo mogel iti. Ali pa zahvala kakšnega starejšega gornika, ki zaradi starosti ali bolezni ne more več občudovati teh lepot, pa mu jih jaz vsaj malo približam in obudim spomine. Teh sporočil je veliko in to mi veliko pomeni. Več kot vsi všečki pod sliko.
Kateri gorski spomin vam je še posebej pri srcu?
Oh, težko bi izbrala tistega, ki mi je najbolj pri srcu. Resnično je vsak zgodba zase. Če pa že moram izpostaviti, potem bi izpostavila svoj vzpon na Mont Blanc (4810 metrov) po italijanski smeri na vrh in sestop po francoski v navezi z izjemno Marijo Štremfelj. To si štejem kot velik dosežek in v veliko čast, da sem na vrh Bele gore stopila z zakoncema Štremfelj. Oba sta vrhunska vodnika, v prvi vrsti pa izjemni osebi, polni znanja in izkušenj. To je bil zame res poseben vzpon.
Poleg tega, da je bilo vodenje darilo za 40. rojstni dan, za kar sem zelo hvaležna, je bil vzpon zame zelo čustven, ker sem uspela in tako sama sebi dokazala, da zmorem. Bilo je namreč daleč od tega, da bi bilo enostavno in lahko, zato pa je uspeh toliko bolj zaslužen.
Psihična in fizična pripravljenost, mirna glava, trden korak, znanje, izkušnje, odlične razmere in vrhunsko spremstvo Marije in Andreja – hvaležna za vse! Tudi za tisti orkanski veter in dež in vse tisto, kar nam je hodilo narobe. Zato smo bili še močnejši in vztrajnejši. Ampak to je že zgodba zase. 😊 Sem pa zadnji dve leti v projektu "najvišji vrhovi Evropskih držav", kar pa bo dolgoletni projekt (čas, denar). Vsak vrh v Evropi je zgodba in spomin zase.
V zadnjih letih smo pogosto priča novicam o gorskih nesrečah, ki so pogosto posledica neosveščenosti. Kakšen je vaš nasvet za vse, ki se bodo v prihodnjih mesecih odpravljali v gore?
Res je, zadnja leta smo žal priča vedno več nesrečam, pa naj bo to zaradi neprimerne opreme ali razmer v gorah. Turo moraš prilagoditi svojemu znanju in svojim sposobnostim, vremenu in razmeram. Poznati moraš svoje zmožnosti in znati obrniti, če ni varno, pa tudi če pod vrhom gore. Sama sem že obrnila pod vrhom, ker ni bilo več varno. Postavila sem razum pred željo. Za nekoga je to sramota, zame pa pogum, saj sem zaradi te odločitve mogoče danes še tu.
Pravijo, da gora vedno počaka. In veste kaj? Res je tako. Vrnila sem se in tam je bila, (po)čakala me je. Za mano je že kar nekaj zahtevnih gorskih vzponov, ampak do vsake gore še vedno čutim veliko spoštovanje in čisto nobene poti ali vrha ne podcenjujem.
Moj nasvet je, naj se turo načrtuje in se jo torej prilagodi glede na svojo telesno pripravljenost, izkušnje in pomemben faktor: vreme. Oprema naj bo primerna (prava obutev, nahrbtnik) ter znanje uporabe opreme. Še z vso primerno opremo in znanjem se ti v gorah lahko hitro pripeti nesreča, dovolj je ena sama napaka. Zato varen korak, dragi planinci, in ne pozabimo, da se učimo in nabiramo izkušnje celo življenje.
