“Če bi bili vedno duhovno na višku, bi bila velika nevarnost, da bi se prevzeli”

Mateja Rihter je od leta 2018 glavna urednica cerkvenega lista krške škofije in tednika slovenske narodne skupnosti na Koroškem Nedelja, ki bo prihodnje leto obeležil 100-letnico izhajanja. "Koroške Slovenke in Slovence občutim kot pristne in prijazne, zelo rada živim na Koroškem," je hvaležna za svojo službo in okolje, kjer se je ustalila. Na avstrijskem Koroškem je po končanem študiju slovenščine in primerjalne književnosti delovala že kot asistentka za slovenščino.

V prostem času rada bere, potuje, se srečuje s prijateljicami in prijatelji ter se igra z nečakinjami in nečaki. Še več o njej pa boste izvedeli v nadaljevanju.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ne vem, ali je to samo moje prepričanje ali pa je res kaj na tem, ampak ne bi se opisala kot "jutranji človek". Najlepša jutra so tista, ko mi ni treba hiteti. V Pastoralnem centru v Celovcu je dvakrat na teden jutranja sveta maša ob 6.10. Če se je uspem udeležiti, potem moj dan poteka bolj mirno. Jutra pa si ne predstavljam brez kave.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
S tem izražamo spoštovanje do sebe in do drugih. Sicer pa nerada nakupujem oblačila in obutev. Dobra možnost se mi zdi tudi "second hand". Ne nazadnje je to bolj prijazno okolju.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Imam obdobja, ko bi lahko na to vprašanje na dolgo in široko odgovarjala. Pridejo pa tudi obdobja, ko je "suša". Najbrž je oboje potrebno. Če bi bili vedno duhovno na višku, bi bila velika nevarnost, da bi se prevzeli. Če bi bila vedno suša, bi bilo res težko. Zelo dragoceni so mi pogovori o veri, o Bogu in hvaležna sem za ljudi, s katerimi se lahko iskreno o tem pogovarjam.

Dragocena je seveda tudi molitev, predvsem mi je lepo, če molimo drug za drugega. Rada imam romanja, posebej h kakšni Marijini cerkvi. Sveto pismo ima mnogo dobrih stavkov za življenje. Izvirov je, hvala Bogu, veliko.

4. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Zdi se mi, da moraš biti duhovno zrel, da se iz preizkušenj nekaj naučiš. Nikoli ne morem v času preizkušnje že čutiti hvaležnosti zanjo, tega preprosto ne zmorem. Misel pravi, da so nam nekateri ljudje v življenje poslani kot blagoslov in nekateri kot lekcija. Hvaležna sem za vse pogovore, ki se najprej zdijo težki, potem pa se nekaj odpre.

5. Kaj najbolj občudujete pri koroških Slovencih, med katerimi delujete?
Koroške Slovenke in Slovence občutim kot pristne in prijazne, zelo rada živim na Koroškem. Naš časopis Nedelja je zelo vezan na dogajanje na terenu in všeč mi je, da sem lahko veliko med ljudmi. Sedaj ne bi rada pisala floskul, ki jih velikokrat slišimo, v smislu, da za mejo (ali pred mejo, kakor gledamo) bolj cenijo slovenščino kot v Sloveniji … Je pa res, da če se zavedamo, da ni nič samoumevno, znamo to bolj ceniti. Pri koroških Slovenkah in Slovencih občudujem vztrajnost.

6. Na kakšne načine se povezujete z njimi in gradite skupnost?
Na Nedelji zelo radi predstavljamo zgodbe ljudi – konkretne življenjske zgodbe, brez moraliziranja. V središču je človek z vsemi veselji in skrbmi. V tem mi je zelo blizu tudi pokojni papež Frančišek. Intervjuje večinoma delam v živo. Zelo sem hvaležna ljudem, ki mi najprej odprejo vrata svojega doma, nato pa velikokrat še vrata svojega srca in z mano ter z vsemi bralkami in bralci Nedelje delijo svojo življenjsko zgodbo. Te zgodbe so včasih radostne in vesele, včasih pa žalostne in polne preizkušenj. Vedno pa dajejo upanje, nas odpirajo v ljubečo Božjo bližino in nas povezujejo med seboj.

Svoje delo pri časopisu bi najlažje opisala z mislijo, ki sem jo prebrala v poslanici papeža Frančiška za svetovni dan medijev 2021: "Z začudenjem odpri oči temu, kar boš videla, in pusti, da se tvoje roke napolnijo s svežino življenja, da se bodo drugi, ko te bodo brali, lahko dotaknili utripajočega čudeža življenja."

7. Kako kot urednica cerkvenega časopisa Nedelja vzpostavljate in ohranjate dialog z neverujočimi, drugačnimi?
Ko sem pripravljala prilogo o Angoli, je naš škof Jože Marketz lepo zapisal: "Naš svet je danes zelo pluralen. Kristjani ob tem ne smemo biti ozki. Razširimo roke, da lahko objamemo svet, vendar ne tako, da boli, ampak da dobro dene." Ta pluralnost se kaže tudi v Nedelji, kjer predstavljamo ljudi, ki so zelo blizu Cerkvi, pa tudi take, ki imajo v veri dvome. Zelo mi je dragoceno, da smemo biti odprti.

Eden mojih najbolj odmevnih člankov je bil, ko sem v Nedelji predstavila Petra, ki živi skupaj s svojim partnerjem. Oba sta aktivna tudi v domači župniji. Ta intervju je tudi meni sami veliko dal. Naslov je bil: Vsi smo v Božjem načrtu. Peter je tako lepo dejal: "V bistvu gre samo za ljubezen. Rad me imej, jaz pa tebe." Dobila sem mnogo odzivov, vsi so bili pozitivni.

Tukaj bi rada omenila še društvo IniciativAngola, kjer sem zelo vključena. Društvo, ki ga vodi salezijanec Hanzej Rosenzopf, vsako leto pripravlja religijski tabor, kjer mladi iz različnih držav skupaj preživijo en teden ter v srečanja vnašajo svojo deželo, kulturo, glasbo, religijo in kulinariko. Drug od drugega se učimo. Tako se razblinijo predsodki.

8. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Pomembno je, da si postaviš prioritete. Včasih gre to boljše, včasih pa slabše. Vedno si rada vzamem čas za ljudi, ki mi veliko pomenijo.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Včasih je dobro raziskati, zakaj je prišlo do slabe volje. Včasih je potreben počitek. Včasih se je treba samo sprijazniti, da je slaba volja del življenja … Mi je pa zelo blizu pesem koroške avtorice Lenčke Kupper, ki je tako lepo zapisala:

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Tudi tukaj se bom navezala na enega od svojih intervjujev z Zalo Pušnik, ki je po poklicu babica. Tako lepo je rekla: "Ženska moč je silno preprosta in preprosto silna." Zaradi tega je lepo biti ženska.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.